Zgoditi se mora tudi v življenju, ne le na platnu!
Včerajšnji in današnji fašizem, romska problematika, priseljenci z juga, veliki domači umetniki, mnogo tega, kar sestavlja mozaik življenja na tem našem koščku sveta, se druži v filmih Filipa Robarja Dorina, režiserja, ki je sinoči na odprtju 13. Festivala slovenskega filma prejel nagrado Metod Badjura za življenjsko delo.
PIRAN > Filip Robar Dorin, ki je bil včeraj opoldne še v domačem Novem mestu, zvečer pa že na piranskem Tartinijevem trgu, je 8. septembra praznoval okrogli jubilej. “A ne bi rekel, da sem nagrado dobil zaradi sedemdesetletnice,” se nasmehne. “To je vendarle strokovna nagrada za življenjske dosežke.”
Kako se danes godi veji umetnosti, v katero je vložil toliko truda? “Slovenskemu filmu se je nekaj časa kolcalo, zdaj še zmeraj malo šepa, slabo vidi in slabo sliši, a se počasi pobira. Imam občutek, da se je spet zbrala ekipa, ki dela dobro. Verjamem, da se bo naš film zganil, postal drznejši, močnejši, prepričljivejši in oh in sploh.”
Odkrito priznava, da si v zadnjem času ni utegnil ogledati nobenega od novejših domačih filmov: “Ker noč in dan gledam svoja dva, ki ju montiram. Prvega sem imenoval Merimase (Slike smrti) in je tretji del mojega cikla filmov o Romih, drugi pa je dokumentarni portret slikarja Zmaga Jeraja, ki kot poseben eksperimentator terja tudi poseben način snemanja.”
Zakaj se je po Opre Roma (1983) in Aven Čhavora (2005) lotil še tretjega filma o Romih? “Ker je preteklo že toliko in toliko let nenehnega poskušanja rešitve romskega vprašanja v Sloveniji, pa je stanje vendarle enako kakor pred tridesetimi leti, ko sem posnel svoj prvi film o tej tematiki. In kaj filmarja bolj mika, kakor videti, kaj je v resničnosti drugačnega, boljšega! Kajti jaz s filmom hočem doseči, da se kaj zgodi tudi v življenju, ne samo na platnu.”
Filip Robar Dorin (1940) je po študiju primerjalne književnosti in filozofije v ZDA doštudiral še filmsko režijo, v naslednjih desetletjih z vrsto filmov izpodjedal slovensko nestrpnost, za Ovne in mamute (1985) pa prejel veliko nagrado festivala v Mannheimu. V letih 1998-2003 je bil direktor filmskega sklada.
Vztrajni angažma in zavzemanje za pravice Romov in drugih na rob odrinjenih sta mu nakopala tudi težave. Letošnjega julija je poslanska skupina SNS, ki jo vodi Zmago Jelinčič Plemeniti, na sodišče vložila kazensko ovadbo zoper njega zaradi suma storitve kaznivega dejanja razžalitve. “Res je, za zdaj pa še ne vem, kako bo s tem v prihodnje,” pravi Dorin. “Nacionalna stranka in gospod Zmago Jelinčič sta užaljena, ker sem dejal, da v javnosti delujeta hujskaško.”Za svojimi besedami še zmeraj stoji. “Seveda stojim! Pa ne samo jaz, tudi radijski valovi stojijo. Jelinčičeve izjave, v katerih blati manjšino, so namreč posnete.”
Eden Dorinovih zadnjih odmevnejših filmov je predlanski Veter se požvižga, dokumentarni celovečerec o slovensko-italijanskih odnosih v minulem stoletju, zlasti o fašističnem nasilju nad Slovenci. Čisto tiho film ni šel mimo, je pa avtor pričakoval nekoliko več: “Malce sem razočaran, ker se celo Primorska ni kaj preveč zanimala, da bi ga distribuirala, naročila kopije, ga predvajala po šolah ... Na severu in vzhodu Slovenije pa se za Primorsko in mejne probleme tako ali tako premalo zanimajo. Imajo svoje strahotne gospodarske probleme.”AG
