Zgodovinska priložnost

KOPER > Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da nobena od strani nima zagotovljene zmage. Majhno prednost dveh ali treh odstotkov naj bi imeli nasprotniki odcepitve, kar pomeni, da bo odločitev padla na dan glasovanja. Jasno je le, da je današnji 18. september za Škotsko velik dan, tako ali drugače. Razplet tega referenduma bo zagotovo vplival tudi na podobne želje drugih evropskih narodov in regij: Kataloncev, Korzičanov, Baskov, Flandrije, Veneta, Bavarske ...

Kakšno je vprašanje?

Vprašanje za prebivalce Škotske je kratko in nedvoumno: Ali naj Škotska postane neodvisna država? Volilno pravico ima 4,300.000 volilcev, vsi, ki živijo na Škotskem in so dopolnili 16 let. To pomeni, da skoraj milijon Škotov, ki živijo v Angliji, na Irskem ali drugod, ne more glasovati, 400.000 priseljencev (ne samo Angležev) pa lahko odloča. Prvi rezultati bodo znani nekaj pred polnočjo, dokončni pa v zgodnjih jutranjih urah. Če bo referendum izglasovan, naj bi neodvisno Škotsko razglasili marca leta 2016.

Zgodovinsko ozadje

Škotska je samostojnost de iure izgubila leta 1707, ko se je z Veliko Britanijo združila v Združeno kraljestvo Velike Britanije, dejansko pa je združena z Anglijo v personalni uniji od leta 1603, ko je škotski kralj Jakob I prevzel tudi angleški prestol in postal Jakob VI. Sedanja kraljica Elizabeta II je njegova neposredna potomka, torej dejansko v Buckinghamski palači vlada škotska kraljeva dinastija.

Zadnja evropska država, ki je razglasila samostojnost in bila kot takšna tudi mednarodno priznana, je Črna gora. Leta 2006 se je sporazumno ločila od Srbije, s čimer je prenehala obstajati državna skupnost Srbija in Črna gora, ustanovljena leta 2003.

V teh stoletjih so Angleži vladali Škotski, slednja pa je imela v izgradnji britanskega imperija veliko vlogo. Po združitvi je bil centralizem močan, a so Škoti zadržali ločeno kulturo in pravni sistem. Osamosvojitvene težnje so se povečale v drugi polovici 20. stoletja. Tako je leta 1999 Škotska ponovno dobila lasten parlament in počasi prevzemala pristojnosti v svoje roke. Nadaljnji preboj se je zgodil na volitvah leta 2011, na katerih je zmagala Škotska nacionalna stranka.

Kako je potekala kampanja?

Tabor unionistov, ki ima ime po svojem sloganu Better Together (Boljše skupaj), je dolgo časa imel precejšen naskok pred “osamosvojitelji”, vendar so slednji zadnje leto počasi, a vztrajno nižali zaostanek. K temu je pripomogla predvsem bolj goreča kampanja. Mladi privrženci škotske samostojnosti so hodili od vrat do vrat in nagovarjali ljudi s prepričljivimi argumenti. Največjo prednost pa so si pridobili s tem, da so se za nekaj zavzemali, medtem ko so se zagovorniki unije osredotočili le na izpodbijanje njihovih argumentov.

Negativen trend je zaustavila šele kadrovska pomoč iz Londona, ko so se v kampanjo vključili tudi politični prvokategorniki. A si ob tem marsikdo od Škotov, tudi tistih, ki so za zvezo z Veliko Britanijo, ne dovoli, da mu “pamet solijo” neki politiki iz Londona. Stavnice na Škotskem so sprejele kar 50 milijonov funtov stav v zvezi z odcepitvijo, od tega jih je približno 70 odstotkov v prid izglasovani samostojnosti. Sicer sta oba tabora za svojo predreferendumsko kampanjo imela natančno določen znesek, 1,5 milijona britanskih funtov (1,85 milijona evrov).

Vsi Angleži so proti, Škoti pa pol-pol

Vsa Anglija se je v zadnjih mesecih, ko so privrženci samostojnosti v javnomnenjskih anketah začeli dohitevati nasprotnike, združila moči proti odcepitvi Škotske. Pomenljivo je, da je britanski predsednik vlade David Cameron skupaj s predsednikoma laburistov in liberalnih demokratov obiskal Škotsko in prepričeval javnost o nadaljevanju skupne poti. Proti neodvisnosti je tudi evroskeptična stranka Ukip, angleška kraljica z dvorom in vsa angleška javnost, podporo so dobili tudi od ZDA.

Škoti so razdeljeni. Glavni zagovorniki izhajajo iz Škotske nacionalne stranke (SNP), ki jo vodi Alex Salmond. Najprej je izgledalo, da neodvisnost zagovarjajo predvsem Škoti iz goratih severnih predelov, Glasgow in glavno mesto Edinburgh, kjer je tudi veliko priseljencev, pa naj bi bila proti. Toda zadnje ankete tega ne potrjujejo. Poleg starejših Škotov ima neodvisnost največ podpore med mladimi volilci, starimi do 25 let, podpirajo pa jo tudi revni Škoti, pač nezadovoljni s sedanjimi razmerami in politiko Velike Britanije. Med glavnimi podporniki za samostojnost je tudi svetovna filmska zvezda Sean Connery.

Odprta vprašanja

Argumenti se krešejo ob odprtih vprašanjih. Glavno se seveda vrti okrog nafte. Kar 85 odstotkov znanih naftnih zalog v Severnem morju je na območju škotskih voda. Naftni sektor bi predstavljal približno 15 odstotkov škotskega gospodarstva, dodati pa je potrebno še neodkrite zaloge.

To je Škotska. Kilt: tradicionalno moško oblačilo, ki ga Škoti nosijo namesto hlač. Dude: glasbilo iz živalske kože z eno ali več piščalmi, podobno istrskemu mehu. Viski: whisky (v galščini voda življenja) je svetovno znana pijača, ki jo Škoti, za razliko od Ircev in Američanov, pišejo brez “e”(whiskey). Klani: škotska družba je tradicionalno razdeljena na klane, ki si po navadi goreče nasprotujejo.

Za eno od bolj spornih vprašanj se je izkazala tudi valuta morebitne neodvisne Škotske. Zagovorniki samostojnosti želijo ohraniti monetarno unijo in funt, a v Londonu temu oporekajo. Dve glavni škotski banki sta napovedali, da bi v primeru neodvisnosti prestavili sedež v londonski City.

London je tudi proti škotskim načrtom, da odreče gostoljubje britanskim podmornicam, opremljenim z jedrskimi raketami. Se pa neodvisna Škotska ne namerava odreči kraljici, ki bi bila še naprej poglavar države, kot denimo v Kanadi. Glede članstva v EU škotska vlada trdi, da bi lahko pogajanja z Brusljem opravili že do razglasitve neodvisnosti, Angleži pa zahtevajo, da se na novo včlani. Kot pomembna tema se je izkazala tudi usoda na Škotskem zelo cenjenega zdravstvenega sistema (NHS), saj naj bi vlada v Londonu dopuščala privatizacijo.

Kaj bo sledilo?

Na Škotskem bo jutri po prekrokani noči (veliko lokalov je že napovedalo podaljšani delovni čas), ko bodo znani rezultati referenduma, vse tako, kot je bilo dan prej. Na meji ne bo rožljanja z orožjem ali podobnih incidentov. Če bodo volilci zavrnili osamosvojitev, bo londonska vlada morala uresničiti obljube v predreferendumski kampanji, torej bo nekatere pristojnosti morala prepustiti škotskemu parlamentu in tamkajšnji vladi.

V kolikor bo samostojnost izglasovana, se bodo škotske institucije z londonskimi pogajale o načinu odhoda in delitvi pravic in dolžnosti. Ta pogajanja naj bi končali do marca leta 2016, ko bi Škotska razglasila neodvisnost.

DENIS SABADIN