“Zgodovinsko ima naša manjšina dve duši”
Drago Štoka je predsednik Sveta slovenskih organizacij (SSO), ene dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji. Rodil se je leta 1937 na Kontovelu pri Trstu, po končani srednji šoli je študiral pravo, že v dijaških letih pa se je začel zanimati za politično življenje. Od leta 1968 do 1988 je štiri mandate sedel v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine kot svetnik SDZ-ja oziroma Slovenske skupnosti; bil je njen sopobudnik in ustanovitelji. V drugi polovici devetdesetih je predsedoval Glasbeni matici (GM) v Trstu, leta 2005 pa je bil izvoljen na čelo SSO-ja.
> Kakšne spomine imate na otroštvo, fašizem in vojno?
“Čeprav sem bil tedaj še otrok, sem že dosti razumel. Obiskoval sem italijanski vrtec, kjer sem se počutil tuje. Za domačimi zidovi smo vedno govorili slovensko. To, da nismo smeli v vrtcu govoriti v materinščini, je v meni kmalu začelo rojevati odpor. Slovenski besedi je namreč sledila kazen. Nekega dne se je zgodilo, da sem se zapletel v sporček z enakovrednim sošolcem. Skoraj sva se spoprijela. Učiteljica me je nahrulila, zato sem iz vrtca zbežal. Čutil sem se res odrezanega od svojega sveta. Spominjam pa se tudi, kako so Nemci med vojno vdrli v našo hišo. Po naključju se je pri nas znašel kurir. Iskali so ga, saj ga je najbrž kdo izdal. Tako dobro se je skril, da ga na srečo niso našli, drugače bi šla naša družina v koncentracijsko taborišče.”
> Kaj pa konec vojne in povojni čas?
“Svetel spomin ostaja od tedaj, ko so v vas prišli osvoboditelji partizani skupaj z Angleži ter Novozelandci. Sprejeli smo jih kot svoje junake. Svetel trenutek je sledil dvema temnima, kmalu zatem pa - še danes mi to ne gre v glavo - se je začelo pojavljati veliko sovraštvo do tistih družin in domačinov, ki smo hodili v cerkev. V času vojne smo bili vsi enotni. Nato se je jeseni leta 1945 razpaslo umetno sovraštvo, ki se vleče do današnjih dni. Tedaj smo dobili novega kaplana Stanka Janežiča. Pravili so, da je treba farje pobiti, da bo nekega dne konec Vatikana, vse to pa z našim življenjem ni imelo nikakršnega opravka. Danes govorimo o načrtni revoluciji, med katero je marsikdo zaradi svojih idej plačal z lastnim življenjem. Doba kominforma pa je popolnoma razpolovila levičarske vrste. Tedanje Slovensko narodno gledališče, ki je gostovalo po naših vaseh, je igralo po večini pred praznimi dvoranami. Spor na levici je vplival tudi na nas, ki smo bili blizu krščanskim vrednotam. Poznal se je pri vpisu v slovenske šole in še marsikje, denimo pri družbenem življenju.”
> Leta 1949 so ljudje šli na prve volitve.
“Napetosti na levici so začele popuščati, nato je prišel ukaz iz Jugoslavije, naj se Slovenci vključujemo v italijanske stranke. V Trstu so se v času zavezniške vojaške uprave formirale samostojne slovenske skupine, ki so bile v SDZ-ju, na volitvah pa so nastopile kot Slovenska lista pod znakom lipove vejice.”
> Kdaj ste začeli politično delovati?
“Za svojo generacijo lahko rečem, da v času zavezniške vojaške uprave. Tedaj smo bili še prepričani, da bo Trst naš. Naše tete so hodile enkrat tedensko manifestirat za jugoslovanski Trst. Kot študent sem čutil, da se ta utopija vedno bolj oddaljuje. Na nekem zborovanju SDZ-ja, ki ga je sklical dr. Josip Agneletto, sem postavil vprašanje, kaj bo stranka naredila v primeru plebiscita med Italijo in Jugoslavijo. Iz tega vprašanja se je dobro izvil, meni pa se je zdelo normalno, da bomo na strani matične države, čeprav totalitarne. Ko se je začela približevati Italija, smo bili v skrbeh, kaj se bo zgodilo po njenem prihodu, saj smo jo poznali po dvajsetih letih fašizma. V Trstu je bilo ozračje vedno zelo ostro desničarsko. Ko sem obiskoval klasično gimnazijo v mestu, sva se na ulici ustavila s prijateljem, neki mimoidoči pa nama je zabrusil kletvico.”
PRIMOŽ STURMAN
Celoten pogovor objavljamo v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.