Zlata palma za Drevo življenja
Rahlo zabavno naključje: toliko slavnih obrazov se znajde na cannskem filmskem festivalu, a glavna nagrada gre ravno Terenceu Malicku, ki ga na festival ni bilo. Režiser, ki ga igralec Brad Pitt primerja z “graditeljem hiše, ki noče biti prodajalec hiš”, je že sicer znan po želji, da se nahaja “daleč od ponorelega sveta”.
Nekateri temu pravijo ekscentričnost, drugi ne. A kakorkoli, njegov “biblični” film Tree of Life je letošnji najbolj pomembni cannski nagrajenec.
Po obrazložitvi sodeč je žirija z Robertom de Nirom na čelu predvsem nagradila “stremljenje po višavah, to transcedentalno širino” režiserja Malicka. Rojstvo kozmosa, dinozavri, navadna ameriška ulica, življenje po življenju - vse najdete v filmu. Nekateri kritiki so od samega začetka videli potencial, če že ne zmagovalca v tej zbirki. Drugi pač ne.
Nekateri so zelo navijali za to, da palmo dobi “ljubezensko pismo dobi nemega filma”, Artist režiserja Michela Hazanaviciusa, Jean Dujardin, glavni igralec iz tega filma, je bil navsezadnje proglašen za najboljšega igralca.
Najboljša igralka je Kirsten Dunst za vlogo v filmu MelancholiaLarsa von Trierja. Trier je tako druga oseba festivala, ki nagrade ni uživala osebno - zaradi svojih “antisemitskih izjav” je bil namreč s festivala izgnan. (Mimogrede, morda je ravno ta nagrada tista, ki bo požela največ ugovarjanja. Mnogo je namreč bilo napisanega o izjemni vlogi Tilde Swinton v dobro ocenjem filmu Let's Talk About Kevin, ki je nazadnje povsem izvisel. O Melancholii se je sicer slišalo relativno malo dobrega.)
Nagrado za najboljši scenarij je dobil film FootnoteJosepha Cedarja. Izraelskemu filmu o odnosu med očetom ter sinom nekateri napovedujejo dober sprejem med občinstvom, saj premore koherentno zgodbo.
Veliko nagrado žirije (Grand Prix) sta si razdelila turški režiser Nuri Bilge Ceylan za film Bir Zamanlar Anadolu'da (Bilo je nekoč v Anatoliji) in belgijska brata Jean-Pierre in Luc Dardenne za Le Gamin au Velo(Deček s kolesom). Vsi trije avtorji so Cannesu dobro znani in oba filma sta bila pretežno hvaljena.
Nagrado za režijo je prejel danski režiser Nicolas Winding Refn za film Drive - še en relativno hvaljeni film, za katerega pa je malokdo verjel, da bo konkurent za nagrado.
Nagrado žirije (Prix du jury) so podelili francoski režiserki in igralki Maiwenn Le Besco za film Polisse. (Po nagradi Kirsten Dunst je tole druga najmanj pričakovana nagrada - in tudi manj hvaljeni film.)
Poleg že omenjenega Let's Talk About Kevin sta tu še dva filma, ki nista dobila nič, a bi po mnenju določenega števila vestnih spremljevalcev festivala morala biti podprta z nagradami. Najprej je tu film Le Havre Finca Akija Kaurismakija, mojstra “suhega humorja”. Le Havre pripoveduje o čistilcu čevljev Marcelu Marxu, ki zaradi spleta naključij pod svoje okrilje vzame mladega prebežnika iz Afrike ... In nato je tu La piel que habito oziroma The Skin I Live InPedra Almodovarja, ki je sicer menda nezgrešljivo almodovarjevski, a vendarle, precej mračen film, zvrhano poln “samozavestne filmske govorice”, ki zna flirtati s Hitchcockovim opusom.
Nadvse verjetno bomo slišali tudi o slednjih filmih: o nenavadni avtoportretni filmski sliki Arirang avtorja Kim Ki - Duka (poznamo ga po Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad), dejansko posnetem samogovoru, ki po mnenju nekaterih spominja na vivisekcijo. Arirang je sicer korejska narodna pesem, ki jo Kim zapoje v filmu - in jo je zapel tudi, ko mu je bila podeljena nagrada Un Certain Regard. Glavno nagrado tega “posebnega pogleda” si je Arirang delil s filmom režiserja Andreasa DresenaHalt Auf Freier Strecke ali Stopped on the Tracks; o družini, ki reagira na vest o očetovem tumorju, ki ga bo nemogoče operirati. V isti sapi ali v isti točki gledanja je potrebno omeniti še filma Elena Andreia Zvagintseva (posebna nagrada žirije) in film Bé Omid é Dida ali Goodbye Mohameda Rasoulofa (nagrada za režijo). Režiser Rasoulof se nahaja v šestletnem zaporu v Iranu zaradi “pro demokratičnega aktivizma” - obenem ga je doletela dvajsetletna prepoved filmanja ter potovanja. In film je bil posnet “iz zapora”. (Čeprav so okoliščine snemanja nekam nejasne.) Od vseh tistih ustvarjalcev, ki jih v Cannesu ni bilo, je tale verjetno najbolj požrtvovalen.
PETER ZUPANC
