Zlato jabolko je za vse gasilce
Ko se zjutraj zbudim in se spominjam vseh podrobnosti, se mi zdi, kot da vse to gledam v kakem filmu. Doživljam precej nerealne, ampak prijetne občutke,” pravi osebnost lanskega leta gasilec Peter Ventin o tem, kako se počuti, ko je spoznal, da je rešil človeško življenje. Doslej je rešil štiri. Za lanska tri, ki bi jih skoraj odnesla deroča blatna Dragonja, si je prislužil naslov osebnosti meseca septembra, pred dnevi pa še osebnosti Primorske leta 2010.
>Najprej obnoviva dogodke, zaradi katerih ste postali osebnost septembra in celega lanskega leta …
“Ko smo tiste septembrske noči hiteli proti podivjani Dragonji, nismo vedeli, kaj nas čaka. Gasilci smo vajeni ognja in drugih nesreč, vendar pa takšne moči, kot jo ima voda, še nismo videli. Prišli smo med mejna prehoda Dragonja in Sečovlje, voda je nosila avtomobile in drevesa, sadovnjaki in vinogradi so bili kakor ena sama reka. Klicali so nas, ker sta bila dva človeka ujeta na drevesu. Oblekel sem se v neoprensko obleko, zagledali smo ju, vendar je bilo med nami in njima več kot sto metrov deroče vode. Kolegi so me privezali na vrv, nato pa sem malo plaval, malo brodil po vodi in prišel do njiju. Najprej sem prijel žensko in potem so me dejansko z njo v naročju vlekli nazaj proti tovornjaku. Moški je potem sam stopil z drevesa in nekaj metrov brodil po vodi, potem pa sem tudi njega prijel in s pomočjo vrvi sva skupaj prebrodila globoki del deroče Dragonje. Rad bi poudaril, da v intervenciji nisem bil sam, bil sem sicer v ospredju, ampak brez pomoči kolegov iz koprske brigade in prostovoljnega društva ne bi šlo.”
> S tem pa še ni bilo konec najhujšega…
“Ne. Prvo reševanje je bilo opolnoči. Ob štirih zjutraj so nas spet klicali. Voda je odnesla avto, v njem pa sta bila mož in žena. Moški, ki je bil dober plavalec, se je prebil do mejnega prehoda Sečovlje in povedal za nesrečo, gospa, ki sploh ni znala plavati, pa se je prijela za betonski steber v vinogradu in obtičala. Teren je bil težko dostopen, tema, vendar smo se nekako prebili do kraja in z reflektorji posvetili, da smo zagledali gospo. Dragonja je bila še bolj deroča kot opolnoči, teren pa veliko težji. Tudi tukaj smo si morali pomagali z vrvmi in timskim delom. Ko nam je po več poskusih uspelo priti do gospe, sem ji nadel rešilni jopič in se z njo malo pogovarjal, tačas pa so sodelavci razmišljali, kako bi naju najlažje povlekli na suho. Gospa se je držala frkade v vodi cele štiri ure in je bila precej premražena. Vendar sem se z njo lepo pomenil, kako bova naprej, tako da ni bilo večjih težav. Kolegi so mi vrgli še dodatno vrv, s katero sva se močneje privezala in nato le čakala, da naju potegnejo. Plavati skupaj nikakor nisva mogla. Ves čas smo se vsi spraševali, če nam jo bo uspelo rešiti, ker je bila voda res deroča, odnašala je drevje, avte… Vendar je imela gospa srečo, da so ji trte delale neko zavetje. Če bi spustila steber, bi zagotovo utonila.”
>Se vam je trojica, ki ste jih rešili, potem zahvalila, vas mogoče obiskala na brigadi ali doma, se vam kako drugače oglasila?
“Ne, nič.”
>Nič?
“Ne, ampak tega nisem nikoli niti pričakoval. Verjetno so bili nekoliko v šoku, morda jim je nerodno… Jaz sem zadovoljen, da se je izteklo, kot se je, in to je bila največja zahvala, ki sem jo lahko prejel. Da spoznaš, da je vse rešeno, da smo rešili človeško življenje. Nič drugega.”
DANIJEL CEK
Nadaljevanje pogovora s Petrom Ventinom lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.