Zločin, ki je za seboj puščal ranjene duše
Ko je leta 1926 izšla odločba o spreminjanju neitalijanskih imen, nihče ni slutil, kako globoko bo ta proces zarezal v “tujerodne” prebivalce Julijske krajine. Moralo je miniti pol stoletja, preden je italijanska vlada poskrbela, da se ta krivica popravi vsaj na zakonski ravni. Medtem so se postarale najmanj tri generacije prebivalcev ob italijanski vzhodni meji; za marsikoga je postal nasilno poitalijančen priimek del njegove nove identitete.
Stara tržaška anekdota pripoveduje, da si je neki Benito Merda (Benito Drek) želel zamenjati ime. Odšel je na matični urad, kjer ga je prijazna uslužbenka razumevajoče pobarala: “Bi želeli postati Merdelli, Merdoni, Merdicelli, Merdini ...?” “Nič od tega,” jo zavrne gospod Merda. “Zamenjati želim ime Benito, vendar!”
Anekdota se sicer bolj kot s spreminjanjem imen poigrava s povojno politično preobrazbo nekdanjih zagrizenih fašistov, mimogrede pa se dotakne tudi enega najbolj dramatičnih in bolečih trenutkov tamkajšnjih Slovencev in Hrvatov, nasilnega spreminjanja slovanskih lastnih imen in toponimov.
“Korekcija” imen
Po koncu prve svetovne vojne je namreč Italija tako imenovana osvobojena ozemlja (terre redente) skušala kar najhitreje počistiti vseh slovanskih primesi in se po spremembi krajevnih imen lotila še lastnih imen in priimkov. Z vzponom fašizma se je pritisk na Slovence samo še ojačal, nasilno poitalijančevanje imen pa je bilo le še pika na i vsesplošnemu brisanju slovanskih sledov. Šlo je za enega najbolj perverznih oblik nasilja, pri katerem sicer ni bilo mrtvih, zato pa je bil zločin nad prebivalstvom toliko globlji. Rezanje korenin je namreč v marsikaterem posamezniku pustilo nepopravljive posledice, saj mu je za zmeraj odvzelo njegovo izvorno identiteto in mu spodneslo kulturne korenine.
VIDA GORJUP
POSINKOVIĆ
Več o tem lahko preberete v prilogi Sobota tiskane izdaje Primorskih novic.
