Zmrznjeni okun je res rdeč, a še ni škarpena
Več jadranskih rib imajo v Ljubljani kot v Istri, so še pred nekaj leti ugotavljali Primorci, ko so obiskali katero od ljubljanskih ribarnic. “To pa zato, ker so trgovci skoraj ob vsaki ribi pripisali 'jadranska'. A se je izkazalo, da so mnogi zavajali in je bilo v resnici iz Jadrana komaj kaj,” se spominja Vinko Smoje, ribiški inšpektor.
LJUBLJANA> “Izgovarjali so se: če ne napišemo, da je jadranska, nič ne prodamo. A to ne gre. Kar nekaj kazni je moralo pasti, da se je to nehalo,” pravi Vinko Smoje. Po sedmih letih, odkar je EU določila, da morajo prodajo rib nadzirati ribiški inšpektorji, ugotavlja, da so inšpektorji pri prodaji rib uspeli vzpostaviti več reda.
Vsak filet že ni morski list
Delo inšpektorja, ki sodi pod okrilje kmetijskega ministrstva, se začne, ko barka pripelje v mandrač in ribiči začnejo iztovarjati ulov. Preverja pa tudi prodajo v ribarnicah, trgovinah in gostilnah, pa ne samo v Istri, kjer ima pisarno, ampak po vsej Primorski, v Ljubljani in vse do Maribora.
Dogajalo se je, da je imel na pultih ribarnic kaj videti! Rdečega okuna, ki je zamrznjena riba iz Atlantika in stane nekaj evrov, so prodajali kar za škarpeno, ki doseže ceno tudi 30 evrov. V Ljubljani, denimo, so kar vsem ribjim filetom nadeli ime morski list, ki je cenjena in draga riba, pa je šlo v resnici le za veliko cenejša vitkega soma iz delte Mekonga ali nilskega ostriža iz Viktorjinega jezera. Zdaj je takih zavajanj precej manj.
Poleg ribiškega inšpektorja ribe na trgu nadzirata še veterinarska uprava (Vurs) in zdravstveni inšpektorat. Obe v zadnjih letih nista zaznali težav z ribami. “Na splošno je stanje mikrobiološke in kemijske varnosti rib ugodno - do zdaj ni zaznanega tveganja,” ocenjujejo na Vursu, ki analizira vzorce rib in ribiških proizvodov tudi na tržnicah in po trgovinah. Lani so v enem vzorcu dimljene ribe odkrili DSP toksin. Na mejni veterinarski postaji, kjer preverjajo ribe iz uvoza, pa so pri enem vzorcu naleteli na previsoko vsebnost živega srebra. Sicer pa so se lani največ ukvarjali s toksini v domačih školjkah, ki so bili prisotni v 39 vzorcih, tako so bila slovenska školjčišča večji del leta zaprta.
Oradela je majhna orada
Na začetku je moral Smoje s kolegi inšpektorji najprej spraviti imena rib po vsej Sloveniji na skupni imenovalec. Prepričati koga, ki je že 40 let v ribištvu, da mora prodajati sardone in ne inčunov, muškatne hobotnice in ne muzgavcev, klapavice in ne pedočev, morsko spako in ne rošpa … ni bilo lahko. “Res ne. A kupec mora v Mariboru in Kopru kupiti ribo z istim imenom,” je odločen.
EU določa, da mora kupec ob vsaki ribi prebrati slovensko trgovsko ime, latinsko ime in podatek, ali je bila riba ulovljena ali gojena. Če je ulovljena, mora biti navedeno ribolovno območje. Pri gojenih pa država, iz katere prihaja. “Mnoge je presenečalo latinsko ime, a to je pomembno zaradi sledljivosti. Ribe in morski sadeži v EU prihajajo z vsega sveta, in to je edini način, da vemo, za kaj gre,” razlaga.
Na začetku so bile velik problem premajhne ribe. Na ribarniških pultih so kupcem ponujali prav vse, kar so zajele mreže. “To ni orada, to je oradela, ni isto, so me na začetku prepričevali, ko so prodajali premajhne orade. Pa kaj še!” se nasmeje Smoje. “Zakaj vse to, me sprašujejo. EU predpisuje minimalne velikosti za vse ribe, da bi mladice ostale v morju in bi lahko ribarili tudi naši zanamci,” poudarja.
Datljev ni več kar na menijih
Tudi ribe v gostilnah gredo skozi roke ribiškega inšpektorja. Od ribičev, ki gostilnam prodajo ribe neposredno, se poleg dobavnice zahteva še več; navesti morajo številko in ime plovila, s katerim so ribarili, številko ladijskega dnevnika, ki ga izpolnijo po vsakem ulovu, in celo registrsko številko avtomobila, s katerim so ribe pripeljali v gostilno. Gostilničarji velikokrat kupijo sveže ribe, jih očistijo in zamrznejo. V tem primeru morajo zagotoviti sledljivost v zamrzovalniku. V vrečki z zamrznjeno ribo mora biti še listek z imenom dobavitelja, številko dobavnice, in datumom dobave. “Ko pridem, vse to preverim.”
Smoje se posebej posveča odkrivanju skrivačev, ki ponujajo zaščitene in zato prepovedane datlje. “Imam občutek, da smo v zadnjih letih to nekoliko zajezili. Povsem se ne da. Ko sem začel, so datlje kar prosto prodajali, zdaj se morajo skrivati. Kolikor vem, jih ponujajo le po predhodnem telefonskem naročilu v zadnjih sobah kakšnim preverjenim strankam,” ugotavlja.
Čemu vsa ta “papirologija”, se venomer sprašujejo ribiči. “Res imajo nekaj sitnosti in so velikokrat nejevoljni. A to je treba vzeti v zakup. Večino tega nam predpisuje EU, s tem da predpise prilagodimo naši majhnosti. Ta nas včasih malo tudi tepe, saj je zakonodaja pisana za velike države. Mi pač moramo zadostiti EU standardom, a hkrati pustiti ribičem preživetje,” sklene.
A glede na to, da skoraj devet od desetih rib, ki jih pojemo v Sloveniji, niso ulovili domači ribiči, ampak prihaja z domala vsega sveta, je nadzor toliko bolj pomemben. KATJA GLEŠČIČ
