Zvezd ne moremo raniti

Tri leta jo je klesala, svojo Domovino, in tako po domala desetletju obotavljanja vendarle spet izdala “celovečerni” album. Vmesno vrzel je polnila s koncerti, opazovanjem domače postapokaliptične Amerike, navdušenim prebiranjem Komunističnega manifesta in maničnim kopičenjem posnetkov, iz katerih je naposled le izluščila ducat skladb, ne brez pomoči dolgoletnega življenjskega in glasbenega sopotnika Louja Reeda.

Četudi nepoboljšljiva perfekcionistka domuje v besedi, glasbi, videu, performansu in še kje, v spremni knjižici poudarja, da je v srži vselej “storyteller”: “Obožujem zgodbe. So iluzije. Lahko si jih izmisliš. Lahko dosežeš, da jim verjame veliko ljudi. Lahko celo dosežeš, da veliko ljudi verjame zgodbi o tem, kako zelo so ogroženi in kako jih neki zlobni despot hoče ubiti z ogromnimi zalogami skrivnega orožja. Z zgodbami lahko začneš vojno. Tako čarobne so.”

Njen angažma je očiten in jasen, a ne naiven, prisiljen ali vsiljiv. V elektronske aranžmaje skrbno stkana glasba - pevka gode na violino, klaviature in tolkala, ob njej se oglašajo še vokalna zasedba Chirgilchin iz azijske Tuve, saksofonist John Zorn, Antony Hegarty iz skupine Antony and the Johnsons, Lou Reed in drugi - skratka, še tako bogata glasba nikoli ne pogoltne takisto premišljenih besedil.

Je pa res, da lepe, prijetno spokojne zasebne popevke, ljubezenske pesmi o svojcih tu in onkraj, vsaj med prvimi poslušanji dodobra zasenčita mogočna nosilna stebra, dolga, gostobesedna, hudičevo sarkastična monologa Only an Expert in A Day in America, nekakšna dediča pevkine prve uspešnice O Superman, družbenokritične pesnitve, v kateri je leta 1981 navajala vse živo od kitajskega filozofa Lao Ceja do avtomatskih telefonskih tajnic, jo zatem zapostavila, a zavoljo aktualnosti spet oživila po terorističnih napadih na ZDA.

Vseeno pa novotarije raje spodkopava z novimi stihi in zvoki. Gnev nad mrčesom novodobnih strokovnjakov za umetno ustvarjene probleme v Only an Expert pregnete v duhovit, a obenem hladen portret domovine pa tudi širše družbe. Kajti povsod te svetovna kriza lahko obžre do kosti, medtem ko ti strokovnjaki hitijo pojasnjevati, da to sploh ni nujno slabo. Saj poznate refren: “Kriza je lahko priložnost!”

Več sentimenta in melanholije si privošči v debelih enajst minut dolgi A Day in America, ki jo ležerno pripoveduje njen “drugi jaz” Fenway Bergamot, mojster notranjih monologov družbene vesti, ki ga pevka že debela tri desetletja oživlja s filtriranim, popačenim, srhljivo globokim glasom, takšnim, s kakršnim novinarji v televizijskih prispevkih zakrijejo identiteto anonimnih oseb in s kakršnim se v filmih oglašajo neznani ugrabitelji. Možakar, čigar pomen oznanja že brkati portret na naslovnici albuma, tokrat premleva o brezkončni noči naših dni, kakor Ginsbergov odmev zaneseno opeva sprevrženo Ameriko in mimogrede nekoliko priredi Kierkegaardovo misel. Stari dobri filozof je dejal: “Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej.” Globokoglasni Fenway pa: “Ta svet bi, kakor je dejal Kierkegaard, lahko razumeli le, če bi ga živeli vzvratno, kar bi nam naprtilo neverjetno veliko načrtovanja in zmešnjave.”

Tudi najmogočnejši imperiji propadejo, prikimava in pomirjeno dodaja: “Veste, zakaj imam res rad zvezde? Ker jih ne moremo raniti. Ne moremo jih sežgati ali staliti ali poplaviti. Ne moremo jih zaliti ali razstreliti ali spoditi. Le segamo po njih. Segamo po njih.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Možata naslovnica Domovine /