Zvonko Turinski, baptistični pastor, o pomenu velike noči

LJUBLJANA> Tudi to je bil eden od razlogov, da smo želeli spoznati, kako evangelisti živijo in razmišljajo. O veliki noči in njenem pomenu smo se pogovarjali z vodjo skupnosti, pastorjem Zvonkom Turinskim.

Brez posrednikov

Ob vstopu v cerkev, ki stoji v ljubljanski soseski Trnovo, nas Turinski opozori, da na stenah ni božjih podob. “Nočemo, da bi nas podobe prevzele. Želimo si oseben odnos z Bogom,” pojasni. Navaja Sveto pismo, ki govori o dogodku v Jeruzalemu. Ko je Jezus umrl na križu, se je odgrnila debela zavesa, ki je tempelj delila na dva dela. V prvi del so pred tem lahko prihajali le moški, v drugega, ki je veljal za svetega nad svetim, pa je lahko samo enkrat na leto vstopil veliki duhovnik. Ko je Jezus umrl in se je zavesa odgrnila, je to pomenilo, da med človekom in Bogom ni več posrednikov. “Bog je postal moj prijatelj,” zgodbo zaključi Turinski.

Grofovska kri

Evangelisti torej verjamejo, da imajo od Jezusove smrti dalje neposreden dostop do Boga. “Ne potrebujemo cerkve, duhovnikov in svetnikov,” pravi Turinski, ki je sicer duhovnik oz. pastor. “Tudi Jezus je bil pastir. Dušni pastir,” pripomni Turinski, ki se je rodil v baptistični družini na Hrvaškem, po narodnosti pa je Rusin. “Ne Rus, ampak Rusin,” poudari in pove, da je pripadnikov njegovega naroda okrog štiri milijone. Največ jih živi v Ukrajini, Gruziji, na Slovaškem in Poljskem, svoje države pa nimajo.

Njegovi predniki so bili grofje poredne sorte, saj so svoje premoženje zakockali in zapili. Nekaj generacij nazaj so se preselili v Vojvodino, od tam pa v Slavonijo in iz pravoslavne prestopili v baptistično vero, ki jo Turinski raje kot protestantska imenuje evangelijska. “Ne luteranska! Oni so evangeličani. Ljudje tega ne ločijo. Jaz sem evangelijski kristjan,” se naš sogovornik trudi pojasniti razliko med t. i. levim (evangelijskim) in desnim (evangeličanskim) krilom protestantske cerkve. In da bo še bolj zapleteno: “Baptisti nismo protestantje, vendar smo nastali v času reformacije. Znani smo bili kot t. i. prekrščevalci, saj smo krstili odrasle ljudi na osnovi vere. Ne krstimo otrok kot evangeličani. Odrasli ljudje morajo pred krstom najprej izpovedati svojo vero. Od reformacije pa smo prevzeli tri osnovne principe: milost, Sveto pismo in vero. Imamo torej Sveto pismo, ki nam je dano, Boga, ki nam izkazuje milost, mi pa moramo verovati. Ti trije principi so odločilni za odrešitev človeka.”

Naj dodamo še, da levo krilo reformacije tvori veliko število manjših cerkva. Sicer pa se raje kot zapletenim ločinam in poimenovanjem posvetimo doživljanju vere, kar je za baptiste in druge vernike veliko bolj pomembno.

Baptisti nimajo strogih pravil in ne verjamejo, da spoštovanje predpisov in zakonov pripelje človeka do odrešitve. “Odrešitev je samo po veri,” poudarja Turinski. “V Svetem pismu nikjer ne piše, da boš odrešen, če boš delal dobra dela.”

Vera je čutenje

“Človek najprej sliši besedo, potem pride vera. Jaz verujem v to, kar je zapisano. Verujem, da obstaja Bog, njegov sin Jezus Kristus in Sveti duh. Vera je, da začutim to resničnost, to drugo življenje, ki ga ne vidim, lahko ga pa čutim. Jezus pravi, da je Bog kot veter. Ne vidimo ga, zato pa še kako čutimo njegovo moč,” razlaga naš sogovornik, ki verjame, da je Bog oseba. Sicer duhovna oseba, ampak tudi to pomeni, da z njim lahko vzpostavimo oseben odnos.

“Zato nobena pravila ne pridejo v poštev. To je podobno kot v zakonskem življenju. Ne pravila, pomemben je odnos! Pravo, pristno krščanstvo je pravzaprav odnos, ko človek vzpostavi pristen odnos z živim Bogom.”

Turinski je Boga v svoje srce sprejel pri petnajstih letih. “Od takrat se učim živeti z njim, in kvaliteta odnosa se vseskozi poglablja. Hvaležen sem za vsak dan, za vsak dih, za vse, kar mi pride naproti. Tudi za težave. Ne moreš biti dober človek, če nisi trpel.”

Čas za Boga

Za veliko noč v baptistični cerkvi razen nedeljskega bogoslužna nimajo posebnih obredov. Verniki raje doma berejo Sveto pismo, molijo in se pogovarjajo. V miru in tišini poglabljajo svoj odnos z Bogom. Med bogoslužjem pa pojejo, ploskajo, se veselijo in izražajo svoja čustva. “Pomembno je, da človek takrat tudi kaj doživi. Vera je tako umsko kot telesno doživetje,” je prepričan Turinski.

“Ker Sveto pismo govori o določeni hrani za praznike, tudi mi barvamo pirhe in pečemo potice. Vendar je to za nas drugotnega pomena. Na prvem mestu je odnos z živim Bogom, zato si zanj vzamemo čas,” o največjem krščanskem prazniku razmišlja naš sogovornik. Sam veliko razmišlja o tem, kako je Jezus trpel, preden je vstal. “Vstajenje ni praznik nekega supermana. Jezus je bil človek kot vi in jaz. Čutil je bolečino, podvomil je v Boga. To me spominja, da se moje odrešenje ni zgodilo kar tako. Ko pride velika noč, razmišljam, da bi moral pravzaprav jaz umreti, jaz bi moral biti obsojen. Pa nisem, ker je nekdo rekel, Zvonko, ljubim te, in grem na križ namesto tebe. Če nekdo namesto mene umre, je to nekaj velikega. Več kot vse drugo. Zato je velika noč zame največji praznik.”TA

“Odrešitev je samo po veri,” poudarja Turinski. “V Svetem pismu nikjer ne piše, da boš odrešen, če boš delal dobra dela.”Neva Volarič

“Pravo, pristno krščanstvo je pravzaprav odnos, ko človek vzpostavi pristen odnos z živim Bogom”Neva Volarič