Đorđe Balašević je v Zagrebu v štirih urah zapel 44 pesmi
Začnimo z najdolgočasnejšim, najbolj predvidljivim podatkom: Balaševićev koncert v Zagrebu je bil razprodan. A tisti z manj sreče zlepa niso obupali. Dneve in tedne poprej so vztrajno vrteli telefonske številke, zaman žicali domače in tuje agencije, z usodo pa se niso sprijaznili niti po začetku koncerta. Slehernega zamudnika so pred dvorano temeljito zaslišali, poizvedujoč, ali ima morebiti, čisto slučajno, mimogrede, v žepu še kakšno odvečno vstopnico.
Bogme, ne boste ga našli med Triglavom in Vardarjem kantavtorja, ki bi na odru polne zagrebške Arene dostojneje nasledil Leonarda Cohena, tamkaj prepevajočega pet mesecev poprej. Pustimo obrobno opazko, da imata tako vojvodinski kakor kanadski mojster v svoji malhi poleg niza skrbno izbrušenih stihov tudi dva čisto prava romana. Bolj ju povezuje moč njune besede, uglasbene poezije, ki zleze globoko, zelo globoko v človeka, tako globoko, da odkrije - sebe. Ko ob pomoči Balaševićeve pesmi v drobovju začutiš slovansko dušo, ki “iz sreče tke žalost”, z lastnimi solzami lahko dodobra umiješ dušo.
Že res, umivali smo si jo tudi v minulih petih letih, ko je Balašević nizal zgolj manjše, intimnejše, napol koncertne in napol komedijantske nastope, med katerimi ga je spremljal le pianist, dolgoletni pajdaš prof. Aleksandar Dujin, a je bil vseeno prazničen dan, ko je zaokrožila novica, da bo oder poslej bolj obljuden. Đole je minulo poletje na odprtem prizorišču opatijskega parka premierno predstavil svoj novi bend, tamburaško Panonsko mornarico, za jesen pa si pustil tri arenske koncerte: v Osijeku (28. novembra), Splitu (10. decembra) in Zagrebu (18. decembra). Slovenija še čaka, tako na veliki koncert kakor na Balaševićev filmski prvenec Kao rani mraz, posnet po pesmi Priča o Vasi Ladačkom.
Zagrebško rajanje se je začelo neobetavno: neki novinar se je v zmedi zaodrja s svojimi berglami vred razsul po tleh, da smo ga - kajpak zgroženi! - morali sestavljati, med predolgim čakanjem na začetek nastopa pa je dramatično omedlela še punca tik pod odrom. Ko so jo redarji vendarle potegnili na zrak, revico z vase obrnjenimi očmi, so luči po dvorani zamrle in v soj žarometov je s štiridesetminutno zamudo priskakljala vesela bratovščina žalostne pesmi: za klavirjem je kakor trden steber spet sedel mojster Dujin. Bolehnega violinista Ignaca Šena, ki je koncerte pred leti zaznamoval tako s svojo virtuoznostjo kakor z večno širokim nasmehom, je zadovoljivo zamenjal njegov sorodnik Đula. Posebni gost je bil hrvaški kitarist Nikša Bratoš. Bili so še tamburaši, pa harmonikar in - v zguljenih kavbojkah, majici z napisom Zagreb in prgiščem nasmehov, poklonov in pozdravov - Balašević: “To je trenutek za velike besede. Jaz sem mojster velikih besed, ampak v tem trenutku je vsaka beseda majhna. Zelo sem srečen, da sem lahko nocoj gost na vašem koncertu.”
Poudaril je, da je zgolj eden od “nas”, le za kanec bolj osvetljen. In prikimal: “Da, to sem jaz, ne moj oče. Vem, tudi jaz sem bil nekoč mlad. Veste, pravi pevci morajo biti lepi, imeti morajo črne suknje, lase si morajo barvati. Nam, avtorjem, je vseeno. Mi smo lahko, kakršni hočemo biti. Lahko smo stari, lahko smo ... Moja prva tri dekleta imajo vnučke!” Pogledal je občinstvo. Malo njegovih vrstnikov, sami gladki obrazi. Se nasmehnil: “Naslednjo pesem gotovo poznate, saj sem jo izdal eno leto po vašem rojstvu.”
Ker so šle vstopnice za med, so ga poslovni možje seveda spet naskočili z zamislijo, da bi naredili še en koncert, spet razprodali areno, posneli koncertni DVD ... “Ne, nič ne bo. To je naša stvar. Nekatere reči pač niso naprodaj.”
Edina, ki je na poti skozi večer tu in tam zašepala, je bila tehnika: zvočniki so občasno zaškripali, iz njih je hrupno butnilo, sicer pa je vse teklo gladko. Đole je v primerjavi s poprejšnjimi časi manj govoril in več pel. Eni svojih najstarejših pesmi Panonski mornar je dodal novo kitico. Med novejšo Galicia so se spremljajoči muzikanti prelevili v pevski zbor. Refren uspešnice Mirka je pel mladi tamburaš Zoran Bugarski.Ljubezni bosanskih oboževalcev, ki mu jo je izpovedovala na oder zalučana majica, je Balašević odgovoril s Sevdalinko, desetletje staro žalostinko za včerajšnjim bratstvom. Dvorana se je najbolj razplamtela med ritmično Devojka sa čardaš nogama. Največ solza je steklo v drugi polovici, med tožnimi pesmimi o zgrešenih ljubeznih, bodisi razklanih bodisi otopelih srcih. Ko se je ljudstvo združilo v refren Priče o Vasi Ladačkom, je pevec onemel. Njegova zrkla so se lesketala.
Po dveh urah in pol je zbrane začel plašiti, da je čas za slovo, a je po podaljških le dosegel štiri ure. Ki so minile prehitro. Podpišemo njegovo izjavo: “Bog je ustvaril nekaj zelo lepih stvari: planine, morja, zalive, livade ... Storil je tudi kako napako. Na primer: ustvaril je človeka. Človek je ustvaril meje, zapornice, uniforme, zastave ... K sreči pesmi živijo po božjih in ne po človeških zakonih.”
ANDRAŽ GOMBAČ
