Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost: Od pasivnega opazovanja do aktivnega sobivanja in sistemskih rešitev
Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem je v petek, 23. oktobra 2026, potekala strokovno-znanstvena konferenca Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost, ki sta jo organizirala Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem in Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve. Ob tej priložnosti je izšel tudi istoimenski zbornik povzetkov znanstvenih in strokovnih prispevkov, ki je dostopen v formatu PDF na https://doi.org/10.26493/978-961-293-620-4 in kot animirana elektronska knjiga na https://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-293-621-1/index.html. Konferenca je združila 70 udeleženk in udeležencev iz različnih okolij, med njimi strokovnjake, predstavnike društev, podjetij in vzgojno-izobraževalnih zavodov, študente ter širšo javnost.
Strokovno-znanstveno konferenco Medgeneracijske aktivnosti za sr(e)čnejšo prihodnost je potekala v organizaciji UP PEF in Ministrstva ta demografijo, družino in socialne zadeve
Foto: UPV uvodnem delu so udeleženke in udeleženci spoznali tudi koncept medgeneracijskega zborovskega petja, v katerem so sodelovali otroci OŠ Livade in uporabniki Centra dnevnih aktivnosti za starejše občane Koper. Pred začetkom sekcij so se seznanili še s terapevtsko psičko Nali pod vodstvom vodnice Silve Fertelič ter Andreje Štucin Cergol, ki sta predstavili praktično delavnico z naslovom Pes, človekov prijatelj, pomočnik in terapevt za vse generacije. V okviru dveh sekcij se je zvrstilo 42 predstavitev povzetkov, ki so osvetlile različne vidike medgeneracijskega sodelovanja ter ponudile številne primere in izhodišča za nadaljnje delo na tem področju.
O pomenu konference, njenem nastanku in ključnih sporočilih je spregovorila dr. Danijela Horvat Samardžija, vodja odbora konference.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) medgeneracijske aktivnosti opredeljuje kot enega od treh ključnih stebrov za boj proti starizmu — pojavu, ki dokazano skrajšuje življenjsko dobo za približno sedem let.
Foto: UP1. Od kod ideja za konferenco?
Ideja za konferenco izhaja iz spoznanja, da sodobne demografske spremembe, digitalizacija, hiter tempo življenja in spreminjanje družinskih struktur vse bolj rahljajo vezi med generacijami, kar vodi v osamljenost starejših in zmanjšanje spontanega socialnega učenja pri mlajših. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) medgeneracijske aktivnosti opredeljuje kot enega od treh ključnih stebrov za boj proti starizmu — pojavu, ki ne prizadene le starejših, temveč ljudi vseh starosti in dokazano skrajšuje življenjsko dobo za približno sedem let. Organizatorja sta želela ustvariti prostor za prenos teorije v praktično delovanje in s tem spodbuditi prehod od priložnostnih dogodkov k trajnim, sistemsko podprtim rešitvam.
2. Na čem je poudarek konference?
Konferenca in zbornik prinašata bogat nabor izkušenj iz različnih okolij — od vrtcev, osnovnih in srednjih šol do univerz, domov za starejše, muzejev, knjižnic in nevladnih organizacij. Poudarek je namenjen:
Razlikovanju med večgeneracijskimi in medgeneracijskimi dejavnostmi: Medtem ko prve pomenijo le sočasno navzočnost več generacij v istem prostoru, medgeneracijske dejavnosti zahtevajo dejanski dialog, vzajemnost, dvosmerno učenje in oblikovanje pristnih medosebnih odnosov.
Vključevanju ranljivih skupin in izobraževanju o demenci: Posebna pozornost je bila usmerjena na vključevanje oseb z demenco in mladostnikov s posebnimi potrebami. Prisotnost otrok in mladih namreč deluje kot močan spodbujevalec in terapevtski dejavnik, ki pri starejših ohranja življenjsko radost in aktivnost.
Inovativnim medijem in medgeneracijskemu dialogu: Predstavljeni so bili primeri medgeneracijskega zborovskega petja, branja, ustvarjanja fraktalnih risb in igranja didaktičnih iger (kot je na primer igra Tornado Boom, avtorska igra doc. dr. Anite Sila z UP PEF, ki povezuje različne generacije, kulture in jezikovna okolja) ter inovativni športni pristopi (kot je npr. GOLFTEGRATION, oblika golfa, ki omogoča za socialno vključenost, medgeneracijsko povezovanje in rehabilitacijo ranljivih skupin) in različni projekti skupnostnega učenja in izmenjave znanja (npr. projekt FACE).
3. Kateri so ključni zaključki konference?
Udeleženci konference so na podlagi predstavitve številnih primerov dobre prakse oblikovali naslednje ključne zaključke in usmeritve za prihodnje delo:
- Kontinuirano in trajno sodelovanje: Medgeneracijsko sodelovanje ne sme ostati zgolj priložnostna ali občasna dejavnost, temveč mora postati trajen in sistemsko integriran proces v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in okoljih za oskrbo starejših ter vseh drugih ustanovah.
- Prehod od pasivnosti k aktivnemu sodelovanju: Zaznana je bila jasna potreba po prehodu od pasivnega opazovanja (npr. ko starejši zgolj spremljajo pripravljene nastope otrok) k aktivnemu vključevanju starejših skozi redne, strukturirane delavnice (npr. skupno ustvarjanje, igranje iger, branje in prenos ročnih spretnosti).
- Povečanje obiskov na enotah za demenco: Izražena je bila močna pobuda za pogostejše, strokovno usmerjene obiske otrok na enotah za demenco, saj neposredni stik z mlajšimi izjemno ugodno vpliva na počutje obolelih in pri mladih odpravlja predsodke in razvija empatijo.
- Nagovor "sendvič generacije": Ugotovljeno je bilo, da medgeneracijsko sodelovanje trenutno najbolj živi med otroki in starejšo generacijo, medtem ko je srednja generacija zaradi delovnih in družinskih obveznosti manj prisotna. Zato je v prihodnje nujno razviti mehanizme za opolnomočenje te generacije.
"Ko se generacije povežejo, rigidni vzgojni in oskrbovalni pristopi odstopijo mesto pristnim odnosom, solidarnosti in vzajemnemu učenju. Brez skladnega sobivanja različnih generacij ne moremo pričakovati uspešnega in vzdržnega razvoja družbe." – iz uvodnega nagovora urednikov zbornika, dr. Danijele Horvat Samardžija in Aleša Kende.