Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni: lahko z gibanjem pomagamo tudi možganom?

Pogosto slišimo priporočilo o 10.000 korakih dnevno, vendar ta številka ni "čarobna meja". V veliki raziskavi, ki je spremljala več kot 78.000 odraslih, je bilo že približno 3.800 korakov dnevno povezano s približno 25 % manjšo pojavnostjo demence v primerjavi z nižjimi vrednostmi. Posebej veliko znižanje tveganja pa so zaznali pri približno 9.800 korakih dnevno. Omeniti velja, da ni bilo pomembno samo število korakov. Hitrejša oziroma intenzivnejša hoja je bila povezana z dodatno koristjo. Ker je šlo za opazovalno raziskavo, iz teh podatkov sicer ne moremo sklepati, da določeno število korakov samo po sebi preprečuje nastanek demence in Alzheimerjeve bolezni, vendar je osnovno sporočilo jasno: nekaj gibanja je boljše kot nič, več pa je boljše kot manj. 

Še bolj zanimivi so podatki o kardiorespiratorni pripravljenosti. V nedavno objavljeni norveški raziskavi so skoraj 1.500 oseb, starih med 70 in 77 let, spremljali skoraj devet let. Tisti z zmerno dobro ali dobro objektivno izmerjeno kardiorespiratorno pripravljenostjo, so imeli približno polovico manjše tveganje za razvoj Alzheimerjeve bolezni kot najmanj pripravljeni. Posebej zanimiva je bila ugotovitev, da je bila začetna telesna pripravljenost pomembnejša od njenega izboljšanja v naslednjem letu. To nakazuje, da je z vidika zdravja možganov pomembno to, kaj počnemo že v letih, ko težav na področjih možganov še ne pričakujemo. Ohranjanje telesne pripravljenosti skozi celotno odraslo dobo je lahko dolgoročna naložba tudi v zdravje možganov.

Ena od možganskih struktur, ki je tesno povezana s spominom in jo Alzheimerjeva bolezen prizadene razmeroma zgodaj, je hipokampus. Manjša analiza kontroliranih raziskav je pokazala, da je telesna vadba pri osebah z blago kognitivno motnjo pomagala ohranjati njegov volumen. Pri osebah z že razvito Alzheimerjevo boleznijo takšnega učinka niso več jasno potrdili. To je še en namig, da je smiselno razmišljati o gibanju zgodaj v življenju in delovati preventivno. Hkrati pa ne pomeni, da je po diagnozi za vadbo prepozno. Pri osebah z že razvito Alzheimerjevo boleznijo lahko redna vadba izboljša predvsem telesno zmogljivost, številne raziskave pa kažejo tudi koristi za kognitivno delovanje in kakovost življenja.

Svetovna zdravstvena organizacija zato priporoča, da se ljudem z demenco ponudijo oziroma svetujejo programi telesne vadbe, praviloma večkrat tedensko. Pri tem je morda najpomembnejši prav praktični vidik – človeku z napredujočo boleznijo lahko sposobnost, da lažje vstane s stola, varneje hodi, ohranja ravnotežje in čim dlje samostojno opravlja vsakodnevna opravila, pomeni vsaj toliko kot nekaj točk več na testu spomina.

Vadba Alzheimerjeve bolezni ne more preprečiti ali pozdraviti z gotovostjo. Lahko pa pomaga zmanjševati tveganje za demenco, ohranjati možgansko in telesno zmogljivost ter tudi po diagnozi prispevati k daljši samostojnosti. Za gibanje zato skoraj nikoli ni prezgodaj – in tudi po diagnozi praviloma ni prepozno.