Od kocke do kroga
Stari glc je bil videti kot terenec, a to ni bil. Novi, elegantno zaobljeni pa je videti kot povišana limuzina, in to tudi je. Robertu Lešniku je ponovno uspelo zadeti bistvo. Poleg oblin je novi glc dobil tudi prirastek v vse smeri.
Notranjost je skoraj natančno taka kot v limuzinskem razredu c, ob tem je povsem odveč napisati, da je odlično izdelana in zelo skladno oblikovana, po novem pa ponuja več prostora in udobja. Prostornejši je tudi prtljažnik.
V Mercedesih se sedi odlično in tudi GLC ni izjema; za zelo udobna prednja sedeža je treba doplačati, a se splača, saj odlično držita telesi, premoreta pa tudi podaljšek sedalne površine. Armaturna plošča in okolica je podobna kot v limuzini, le del med sedeži je nekoliko širši.
Dobro poznani 2,2-litrski dizelski štirivaljnik zmore 125 kW in ima 400 Nm navora, na vsa štiri kolesa pa moč poganja prek 9-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki zares vedno izbere pravo prestavo, med njimi pa pretika zelo mehko in neobčutno. Pri izbiri načina vožnje je vozniku v veliko pomoč sistem izbire voznega programa, ki za razliko od mnogih drugih podobnih rešitev ponuja občutne razlike; udobni program je zares udoben, oba športna programa pa zares športna (na voljo je še “eco” program in možnost individualnih nastavitev odzivanja motorja, menjalnika in volanskega mehanizma). Pri vsem skupaj nas je navdušila tudi skromna poraba goriva za tako zajeten avtomobil.
Glc ni športni avtomobil, je pa zato toliko udobnejši potovalnik, ki z uravnoteženim vzmetenjem in predvsem zelo dobro zvočno izolacijo potnike prijetno zavije v udobno potovalno tišino. Elektronsko uravnavan samodejni štirikolesni pogon od voznika ne zahteva nobenega dela in deluje neopazno.
Serijsko je na voljo kup varnostnih sistemov, še več tehnoloških priboljškov pa je na voljo za doplačilo. Seznam doplačil je po nemško dolg in temeljit. V našem primeru je nekaj dodatkovceno testnega avta dvignilo z začetnih 46.600 evrov na skoraj 55.000 evrov.
Besedilo in foto: DARJAN GORELA
