Upokojenci v zibelki slovenstva

ILIRSKA BISTRICA>Bistriške upokojence je na Koroško gnala radovednost in znatiželjnost. Od kod izviramo? Kje so naše korenine? Kdaj so prvič zapisali in govorili slovensko? Na ta vprašanja so dobili odgovore, ko so se vozili po koroški pokrajini onstran meje. Po ogledu Celovca so se odpravili proti Gosposvetskemu polju vse do cerkve Gospe svete ali Marie Saal. V tihoti svetišča so razmišljali o preteklosti, o prošnjah in priporočilih tedanjih prebivalcev te pokrajine, naših prednikih. O ustoličevanju karantanskih knezov in pozneje koroških vojvod so se učili, a videti vojvodski stol in si zamišljati knežji kamen, je nekaj posebnega. Stali so pred prižnico v cerkvici Marije Worth v Freisingu (Brižinju), s katere so prvič zazvenele besede greha in pokore: “E'te bi ded naš ne segrešil ...” iz Brižinskih spomenikov, prve pisane besede v našem jeziku, tam nekje v letu 972. Le streljaj naprej in že si v Osojskem samostanu, v katerem se je končala žalostna usoda poljskega kralja Boleslava - Mutca osojskega, kot jo je v baladi zapisal Anton Aškerc. Karavanški predor nas je iztisnil v našo deželo. Le še kratko druženje in skorajšnji prihod domov.FG