Avto, ki je rešil BMW pred propadom

Takoj po drugi svetovni vojni je Evropa vstajala iz pepela uničenja, gospodarskemu razcvetu pa je sledil tudi razcvet avtomobilov. Na začetku petdesetih je italijanski trg pokazal potrebo po majhnem in poceni avtomobilu, zato se je inženir in poslovnež Renzo Rivolta lotil uresničevanja ideje. V tem času je bil lastnik Iso Autoveicoli, tretjega največjega italijanskega podjetja dvokolesnikov, ki je bilo pred drugo svetovno vojno znano po hladilnikih in drugih gospodinjskih napravah. To se je najbolj pokazalo na sprednjih vratih isette, ki so spominjala na vrata hladilnika. Avto so prvič pokazali 1953 v Torinu z imenom isetta, zasnovala sta ga dva mlada letalska inženirja Ermenegildo Preti in Pierluigi Raggi. V mehurčkasti obliki malčka je služil 236-kubični dvotaktni motor, ki so ga vzeli kar pri svojih motociklih. Čeprav je bil precej majhen, je prav mehurčkasta oblika omogočila izredno izrabo prostora in dala prostor za dva odrasla. Za lažje vstopanje se je volanski drog premaknil naprej, vrata spredaj pa so se široko odprla na stran. Legenda pravi, da so pri prototipu dejansko uporabili vrata hladilnika, ki so jim dodali šipo. Pogon je premogel komaj 7 kilovatov moči, do 50 km/h pa je avto pospeševal celih 30 sekund, kar pa ni preprečilo mnogim navdušenim lastnikom, da so s svojimi primerki nastopili 1954 na dirki Mile Miglia.

Vstop Bavarcev

Rivolta je hitro vedel, da so uspeli sestaviti nekaj posebnega, zato je načrte in licenco ponudil drugim podjetjem, sam pa si je zaželel razvijati večje avtomobile, za kar je potreboval denar. Eno od podjetij, ki je pristopilo Rivolti in kupilo licenco za isetto, je bil tudi BMW, ki je bil v zelo slabem ekonomskem stanju in je nujno potreboval drugačen pristop. V Nemčiji, ki je bila razdejana po vojni, je potekala obnova, ljudje pa so bili lačni poceni avtomobilov. Messerschmitt KR175 je bil vrstni dvosed, ki je čez noč postal prodajna uspešnica, zato so Bavarci, ki so začutili potencial v tem segmentu, dali na trg BMW isetto 250. Motor, ki so ga vgradili, so vzeli s svojega motocikla R25/3 in je imel 250 kubičnih centimetrov in 8,8 kW, predvsem pa je bil štiritaktnež. Nadgradili so sprednje vzmetenje, spremenili luči in dodali platneno streho, ki je služila tudi kot zasilni izhod. BMW-jeva isetta je bila precej bolj zmogljiva od italijanskega sorodnika – avto je dosegel 85 km/h, v prvih osmih mesecih pa so naredili več kot 10 tisoč primerkov. 1956 so pripravili serijo 300 z 298 kubičnim motorjem, ki je bil precej bolj zanesljiv kot muhasti predhodnik.

Oktobra 1956 je prišla tudi deluxe izvedba z malce spremenjeno obliko in drsnimi stranskimi okni. Samo leto pozneje je avto postal štirisedežnik s štirimi kolesi. Poganjal ga je 600-kubični bokser s 14 kilovati, na voljo pa je bil tudi polavtomatski menjalnik. Model 600 so izdelovali le dve leti, s 34.813 primerki pa ni izpolnil pričakovanj BMW-ja – 600 je imel podobno ceno kot Volkswagnov Hrošč. Manjši 300 pa je živel dalje, do 1962 so naredili kar 135 tisoč primerkov, s čimer je postal najbolje prodajani mikro avto svojega časa. Čeprav BMW na začetku šestdesetih še ni bil na zeleni veji, pa je isetta omogočila, da je podjetje ostalo pri življenju v najbolj težkih časih. Isetto so po licenci izdelovali tudi v Velamu v Franciji, pa v isetti v VB, Metalmecanici v Argentini in Romiju v Braziliji.