Bojan Žlebnik in žena Marinka: Ljubezen na Krasu

Čisto svežega upokojenca Bojana Žlebnika in njegovo drago Marinko je življenje dokončno zvabilo na Kras, kamor ju je srce vleklo že dobrih 20 let. Svet, ki diši po sivki, miru in svobodi, sta obiskovala ob koncih tedna in tako vsaj za kratek čas našla ravnovesje. Ko ju obiščemo v ljubki vasici Dolanci, je jasno, v kaj sta se zaljubila. Bojan stopi skozi mogočna rjava vrata, ki jih objema kamnit portal z vklesanima letnicama. Tih poklon preteklosti. Začutim, da to ni običajna kraška hiša.

Topel vetrič prinaša in odnaša kovinske zvoke, ki opominjajo, da se na posestvu odvijajo gradbena dela. “Drugače je tukaj zelo mirno. Ob nedeljah ne slišiš skoraj ničesar. Le petje ptic, brenčanje čebel med cvetovi in ponoči morda še oglašanje šakala iz gozda. Ko sva se preselila iz Ljubljane, sva se morala na to tišino prav navaditi, danes pa je ena največjih dragocenosti tega kraja,” zasanjano zavzdihne Marinka, medtem ko se privije k soprogu. Iz njenih oči sije sreča.

Zaljubljena v Kras

“V Ljubljani sva z družino živela v večstanovanjski hiši z vrtom in precej prostora okoli doma, zato nisva imela občutka utesnjenosti. Sva pa proste trenutke rada izkoristila za pobeg v naravo. Z motorjem sva veliko potovala po Sloveniji in tujini, predvsem po Italiji in Toskani, in med vožnjo občudovala stare kamnite hiške. Pogosto sva si rekla, da bi nekoč tudi sama imela eno takšno,” se spominja 59-letnica in razloži, da sta si pred dvema desetletjema te sanje tudi uresničila. “Kupila sva manjše kamnito gospodarsko poslopje, naš mojster Bojan pa ga je s svojimi spretnimi rokami preuredil v čudovito vikend hiško za dva,” se nasmehne. “No, pravzaprav za štiri, če prištejeva še najina kužka,” jo hitro dopolni Bojan in mimogrede počohlja eno od čivav, ki je pritekla v sobo za druženje. “Tako pač je, odrasla sinova imata svoje življenje, midva pa več možnosti za uresničevanje želja.”

Sčasoma sta vedno bolj čutila, da bi se rada preselila na Kras. Ker se je obetala Bojanova upokojitev, se je ta ideja krasno prelila v resničnost. “Sva si pa želela, da bi občutke, ki sva jih okušala na potovanjih, delila tudi z drugimi,” pokima Marinka, Bojan pa razloži, da sta si tako zamislila turistično posestvo, na katerem bi gostila obiskovalce in živela tesneje povezana z zemljo.

Posestvo Pr'žabi

Foto: Šimen Zupančič

Nesojena cerkvica

“Imela sva srečo, da sva lahko kupila tole več kot 220 let staro stavbo, nato sva jo obnovila in dogradila. V juliju naj bi zaključili z deli. Sicer živiva v najini prvi hiški, na tem šest hektarjev velikem posestvu pa pridelujeva predvsem oljčno olje, poleg tega imava še nekaj sadnega drevja in mandljevcev.” Ampak tale stari del hiše … zdi se nekaj posebnega. “Saj je. Ta stavba je bila leta 1805 pozidana kot cerkev. Ker pa je med posvetitveno slovesnostjo pred njo prišlo do krvavega pretepa, so načrt opustili in 500 metrov proč postavili novo. Saj ste jo videli, peljali ste se mimo.”

Zakonca omenita, da je ta kraj nekaj posebnega. “Cerkve so postavljali na posebnih lokacijah, za katere so verjeli, da imajo dobro energijo. Obiskovalci še dandanes rečejo, da se pri nas počutijo izjemno prijetno, čeprav ne znajo natančno pojasniti, zakaj. Verjameva, da so nam nekatere stvari v življenju preprosto namenjene, nama je bila, kot kaže, ta hiša.”

Stara duša v novi preobleki

Pri obnovi sta se z Marinko odločila, da bosta hiši vrnila čim več njene stare duše. Čeprav je bilo poslopje v zelo slabem stanju, sta ohranila vse, kar sta lahko rešila. “Vsak kamen, star tram, opečni element ali del ostrešja, ki ga je bilo mogoče obnoviti, je dobil novo življenje. Bojan ima ogromno idej in zaradi njegove ustvarjalnosti je hiša danes polna detajlov, ki ji dajejo toplino in značaj,” pripoveduje Marinka, medtem ko občudujem domiseln preplet starega z novim po vseh sobah za goste.

Trajnostni pristop sta ubrala tudi pri sodobnih rešitvah. Za ogrevanje in hlajenje, denimo, uporabljata sistem z vodno vrtino, na posestvu sta uredila tudi zbiralnik deževnice za sanitarno vodo. “Zdi se nama pomembno, da spoštujeva naravo in vire, ki jih imamo. Tudi zato sva iskala rešitve, ki so čim prijaznejše do okolja,” poudarjata Žlebnikova, ki so jima v pomoč tudi mojstri iz oddaje Delovna akcija. “Poznamo se že skoraj pol življenja, prijatelji smo od začetka. Čeprav ima vsak svoje podjetje in delo, si vedno pomagamo ter sodelujemo tudi pri drugih projektih.”

Posestvo Pr'žabi, notranjost

Foto: Šimen Zupančič

Delo krepi človeka

Marinka občasno hodi v službo v Ljubljano in je hvaležna, da lahko večino delovnih obveznosti postori od doma, preostali čas pa ji zapolnjuje predvsem urejanje birokratskih zadev v zvezi s turističnim posestvom. Bojan ni ravno tipičen upokojenec, saj ima polne roke dela s projektom ter vsakdanjimi opravki v sadovnjaku in oljčniku. “Na Krasu nam urnik v veliki meri narekuje narava. Poleti je zaradi vročine treba večino opraviti zgodaj zjutraj in proti večeru. Temu ritmu se preprosto prilagodiš,” razloži Bojan in prizna, da mu dela ne zmanjka. No, potem pa tole ni ravno lahkotno življenje v naravi, ga pobaram. “Ampak saj delo krepi človeka. Če imaš preveč časa, ti gredo neumnosti po glavi, če pa si aktiven, zvečer precej lažje zaspiš. Verjamem, da nas delo ohranja telesno in mentalno zdrave.”

Kot bi ne bili sestavljena družina

Kako pa sta se spoznala? Bojan je kot gradbenik sodeloval s podjetjem, kjer je delala Marinka, prijateljstvo je sčasoma preraslo v več. “Povezali so naju podobne vrednote, pogled na življenje in enake sanje. Potem pa je preskočila iskra,” se nasmehneta in razložita, da sta skupaj že več kot tri desetletja, a da je imel vsak za seboj zakon in sina iz prve zveze – skupnih otrok nimata. “Danes smo ena velika družina. Ne samo midva ter sinova Domen in Blaž z družinama, temveč tudi bivši partnerji, njihovi partnerji, sorodniki. Vsi smo povezani in se družimo. Družina ni samo krvna vez. Predvsem je čustvena vez, skupne izkušnje in občutek pripadnosti.”

Naj terapija ne bo tabu

Uradni del klepeta smo že davno pustili za seboj. Počutim se, kot bi ob kozarcu vina klepetala s prijateljema. Čutiti je iskrenost in tako odstreta tudi temo, ki je za mnoge tabu. Povesta, da sta v novo zvezo vstopila z brazgotinami, strahovi in vzorci, ki so ju spremljali iz preteklosti. “Vedela sva, da nisva idealna in da se nama določene stvari ponavljajo. Zato sva poiskala pomoč družinskega terapevta. Ljudje pogosto mislijo, da je ljubezen nekaj samoumevnega, vendar ni. Tako kot obnavljaš staro hišo, lahko obnavljaš tudi odnos. Potrebna sta trud in pripravljenost, da najprej pogledaš vase, ne pa da skušaš spreminjati partnerja,” razmišlja Bojan in omeni terapevtov nasvet: Vsako jutro se vprašaj: kaj lahko danes naredim za svojega partnerja, da nama bo skupaj lepše?

“Če te boli zob, greš k zobozdravniku. Če si zlomiš nogo, greš k zdravniku. Če pa te boli odnos, ljudje pogosto predolgo čakamo. Midva sva se naučila, da ni sramota prositi za pomoč,” pokima Marinka in se ljubeče oklene Bojanove dlani. Lepo je videti, kako sta si naklonjena, globoko povezana. “Kadar me poboža, še vedno vzdrhtim. Ampak za tem občutkom niso le metuljčki. Je občutek varnosti. Da veš, da bo človek stal ob tebi, ko ga boš potreboval.”