Filmske božične klasike in poslastice

Božična zgodba (Un conte de Noël, 2008)

Če ste navdušeni nad filmom Praznovanje Thomasa Vinterberga, sicer soustanovitelja slovitega filmskega gibanja Dogma 95 z Larsom von Trierjem na čelu, vam utegne dišati tudi Božična zgodba francoskega režiserja Arnauda Desplechina. Ta sicer nima nobene zveze z Dogmo in je zrasel s filmi neumornega francoskega “dolgoprogaša” Alaina Resnaisa, ki je snemal filme še pri 91 letih, a zaradi zasnove zgodbe - disfunkcionalna družina, ki se zbere na skupnem prazničnem kosilu in kjer začnejo prihajati na dan potlačene družinske skrivnosti - utegne biti Desplechinov film bolj humorna, francoska različica Praznovanja s podobnim ciničnim nabojem. Med igralci, ki jih Desplechine zbere na kup, velja v prvi vrsti omeniti večno elegantno zapeljivko Catherine Deneuve, ki ji prav nič ne pojemajo igralske moči in v Božični zgodbi igra vlogo matere Junon. V vlogi njenega sina nastopi “Jean Pierre Léaud francoskega filma 90. let” Mathieu Amalric, ki v Franciji velja za igralsko institucijo in je tudi na tujem eden najprepoznavnejših francoskih igralskih obrazov, podal pa se je tudi na samostojno režisersko pot - nazadnje je v Sloveniji navduševal s filmom Turneja. Desplechine se v 150 minutah dolgi družinski melodrami o nič kaj “božični zgodbi” izkaže za vrhunskega mojstra dekonstrukcije družine, v kateri blestita prav Amalric in Deneuvevova.

Čudovito življenje (It' s a Wonderful Life, 1946)

Kateri film je absolutna božična klasika? To je nedvomno Čudovito življenjeFranka Capre iz leta 1946, ki ga še danes v ZDA in drugod po svetu redno umeščajo na praznični televizijski program. A pot do filmske klasike je bila zelo trnova. Zapletlo se je namreč že pri genezi filma. Scenarij je nastal po kratki zgodbi Philipa Van Dorna Sterna - The Greatest Gift iz leta 1939, ki pri založnikih ni bil uslišan. Ko je avtorju dokončno prekipelo, je decembra 1943 svojo zgodbo še skrajšal in jo v obliki božične kartice razposlal na 200 različnih naslovov. Ta poteza je končno obrodila sadove: v zelo kratkem času so ga kontaktirali hollywoodski producenti in začela se je pisati zgodba o enem najuspešnejših božičnih filmov v zgodovini. A film je bil kmalu po realizaciji skorajda “bunkeriran”. V času McCharthyjeve vsesplošne paranoje naj bi v FBI-jevem arhivu našli poročilo iz leta 1947, iz katerega so povlekli zaključek, da je Čudovito življenje delo komunistov, ker so v filmu bankirji predstavljeni negativno. Šele konec 60. let se Čudovito življenje odreši te stigme in v božičnem času zavlada na ameriških televizijskih programih.

Fanny in Alexander (Fanny och Alexander, 1982)

Mojster analize medosebnih odnosov v filmu (veliko manj pa v zasebnem življenju - imel je pet žena in osem otrok) je tudi veliki švedski režiser Ingmar Bergman, ki se je sprva spoprijateljil z gledališčem, kmalu za tem pa ga je film na polno zaposlil, a gledališče ga je vedno spremljalo (ustvaril 120 gledaliških del). V filmu je Bergman začel z družinskimi dramami, končal pa s psihološkimi. Če Bergmanova Persona velja za ljubljenko filmskih kritikov in eno od temeljnih del modernističnega filma, je družinska drama Fanny in Alexander finančno najuspešnejši Bergmanov film, ki je Švedski leta 1982 prinesel štiri oskarje. Gre za televizijski film, ki je bil sprva načrtovan v štirih delih, a so ga za potrebe kinematografov skrajšali na 188 minut (director's cut je dolg kar 312 minut). Bergman zgodbo postavi na začetek 20. stoletja, v božični čas, v katerem spremljamo življenje dvojčkov Alexandra in Fanny in njunih staršev, ki sta zaposlena v gledališču. Srečno družinsko življenje prekine nenadna smrt očeta. Kmalu zatem se mati poroči s pastorjem, dvojčka pa iz liberalnega aristokratskega okolja trčita v svet askeze, vzbujanja občutka krivde in kaznovanja. Fanny in Alexander črpa precej iz režiserjevega otroštva, saj je bil tudi Bergman sin pastorja in je odraščal ob zelo strogi vzgoji. Na začetku 80. let je bila Bergmanova filmska kariera precej v zatonu, že v 70. letih je na primer film Kriki in šepetanja posnel z lastnimi prihranki, s filmom Fanny in Alexander pa se Bergmanu ponovno odprejo vrata v svet filma.

Široko odprte oči (Eyes Wide Shut, 1999)

Široko odprte oči je zadnja mojstrovina Stanleyja Kubricka. Umrl je le štiri dni zatem, ko ga je predstavil producentom na Warner Brosu. Obenem pa je to tudi zadnji film, v katerem sta glavni vlogi odigrala do tedaj še srečno poročena Tom Cruise in Nicole Kidman. Kubrick izkorišča kuliso predbožičnega časa, ko naj bi se vsi konflikti polegli, za umestitev razprtij med finančno in družbeno dobrostoječima zakoncema. Podobno kot v filmu Umri pokončno se tudi v tej erotični temačni drami usodni dogodki začnejo odvijati na predbožični zabavi, ki jo je priredil bogati pacient zdravnika Billa Harforda (igra ga Tom Cruise) in katere se udeležuje tudi vsa newyorška smetana, ki so ji povšeči ritualne seksualne orgije. Ko na zabavi eden od povabljencev, šarmantni madžarski aristokrat Sandor Szavost, začne odkrito dvoriti Billovi ženi Alice (Nicole Kidman), se doma, v “varnem” zavetju zakonske postelje, sproži val vprašanj in dvomov, podkrepljenih s seksualnimi fantazijami, ki Billa pošljejo na temačno odisejado po predbožičnem New Yorku. Nepozabna Harfordova “etapa” je v sposojevalnici kostumov, kjer ga pričakata Srb Milić s hčerko, ki ga je v vsej svoji bizarnosti odlično upodobil Rade Šerbedžija. Film je sicer adaptacija romana Sanjska novela avstrijskega pisca s preloma iz 18. v 19. stoletje Arthurja Schnitzlerja, v katerem se z enakimi težavami ubadata zakonca, pripadnika dekadentne dunajske meščanske družbe fin de siecla Fridolin in Albertina. Z razliko od Kubrickove vizije pa se dunajska zgodba odvija v pustnem času in se med drugim ukvarja tudi s protisemitsko tematiko, ki pa se ji je Kubrick v svojem filmu izognil.

Umri pokončno (Die Hard, 1988)

Sindikalne zabave v velikih podjetjih so mnogokrat povezane z zakonskimi težavami. Da se bo moral spopasti s tako velikimi težavami na božični zabavi v ženinem podjetju, pa si newyorški policist John McClane - igra ga vedno pokončni Bruce Willis -, ni pričakoval. V poslopje Nakatomi Plaza v losangeleškem poslovnem središču namreč vdrejo nemški teroristi pod poveljstvom terorista Hansa Gruberja in zajamejo vse zaposlene za talce. Ja, konec osemdesetih let so bile ZDA še zaveznice islamskih skrajnežev v boju proti sovražni Sovjetski zvezi v Afganistanu, zato so bili takrat teroristi bolj usmerjeni v pravičnejšo porazdelitev kapitala in borci proti kapitalističnemu pohlepu, ergo ameriškemu načinu življenja. Prav to pretvezo želi izkoristiti tudi Gruber, čeprav se izkaže, da so njegovi nameni veliko bolj kapitalistično usmerjeni in težki kar 640 milijonov ameriških dolarjev. Seveda pa pri izvedbi svojih nečednih namenov niso računali na McClanea. Manj znano pri filmu Umri pokončno je, da gre za adaptacijo romana Rodericka Thorpa z naslovom Nothing Last Forever, ki pa je nadaljevanje romana The Detective, po katerem je bil leta 1968 posnet istoimenski film s Frankom Sinatro v glavni vlogi. Fox je moral po pogodbi glavno vlogo v filmu zato ponuditi najprej Sinatri, vendar jo je ta zavrnil. Druga izbira je bil junak akcionad osemdesetih let Arnold Schwarzenegger, ki pa jo je prav tako zavrnil. Vloga je tako pripadla Bruceu Willisu, ki je postal tudi zaščitni obraz franšize in zahvaljujoč temu filmu tudi akcijski junak naslednjega desetletja.

Pravzaprav ljubezen (Love Actually, 2003) ali Pisma Sv. Nikolaju (Listy do M, 2011)?

Če se malce pomudimo pri novejših božično romantičnih komedijah, se na televizijskih ekranih v prazničnem času težko izognemu britanskemu filmskemu mozaiku Pravzaprav ljubezenRicharda Curtisa, ki je zaslovel s svojimi scenariji za nekaj najbolj pocukranih britanskih romantičnih komedij zadnjih let, kot so na primer Notting Hill, Dnevnik Bridget Jones, Štiri poroke in pogreb. Zanimivo je, da je ta film naletel na velik uspeh v Evropi in še posebej v Veliki Britaniji, onkraj luže, v ZDA pa so filmski kritiki Pravzaprav ljubezen raztrgali, občutno manjši je bil tudi izkupiček od prodaje vstopnic. Pravzaprav ljubezen je sprva zelo simpatična štorija o trku različnih značajev z vrsto britanskih igralskih težkokategornikov, kot so Colin Firth, Liam Neeson in Hugh Grant, ki pa proti koncu preide v “visokoinzulinske” vode. Veliko bolje (v inzulinskem smislu predvsem) je zelo podoben filmski recept prepletajočih se zgodb izpeljal Mitja Okorn s svojo različico Pravzaprav ljubezni Pisma Sv. Nikolaju, ki je na Poljskem, kjer so film tudi snemali, postal nesporni hit. Z veliko odobravanja je ta film sprejelo tudi slovensko občinstvo. Okorn, ki ni nikoli zanikal nespornega vpliva filma Pravzaprav ljubezen, je v mozaik zgodb vpletel radijskega voditelja, ki uspe ženski spol očarati samo prek radijskih valov, policista pogajalca, ki se je popolnoma predal svojemu delu in zapostavil svojo družino, tu pa so še nepogrešljivi lomilec ženskih src, ledeno hladna lastnica radijske postaje in njena noseča sestra samohranilka, poljski japi, ki na božično družinsko večerjo ni še nikoli pripeljal svoje boljše polovice, in nenazadnje še trije hudomušni otroci, ki imajo pomembno vlogo pri krojenju končnega, kakopak srečnega razpleta. Okorn je naredil polnokrvno božično romantično komedijo, ki ljubiteljev tega žanra ne bo razočarala.

Kolo sreče (Trading Places, 1983)

Morda vam naslov Trading places ne pove prav veliko, ampak če ste srednjih let in je vašo mladost krojila italijanska TV-mreža Mediaset, zagotovo niste mogli uiti temu filmu, ki ga je vsako leto v predbožičnem času predvajal televizijski program Italia Uno. Italijanski naslov je bil namreč Una poltrona per due (slovenski naslov je Kolo sreče). Film je v današnjih postkriznih dneh, ko so se izkristalizirale vse nečednosti turbokapitalističnega bančno-borznega sektorja, še kako aktualen. Sledimo namreč dogodivščinam malega prevarantskega klošarja Billya Raya Valentina (igra ga Eddie Murphy, ki je bil takrat v najboljši formi), kateremu enodolarska stava, sklenjena med pohlepnima borznima mogotcema, obrne življenje na glavo. Ne samo njemu, temveč tudi uspešnemu in snobovskemu borznemu posredniku Louisu Winthorpeu III (igra ga nič kaj slabši Dan Aykroyd). Vlogi obeh glavnih protagonistov se namreč zamenjata, vključno z njuno srečo in obupom. Kolo sreče je skratka kultna komedija osemdesetih let, ki govori o tem, kako božični čudeži ne počivajo niti v samem centru moči kapitalističnega sveta, Wall Streetu.

 Gremlini (Gremlins, 1984)

Še en kultni film iz zlatih osemdesetih let minulega stoletja. Gre za mladinsko božično “grozljivko” s posebno živalico Gizmom v glavni vlogi. Gizma je kupil Billyjev oče v starinarnici v kitajski četrti kot božično darilo sinu. Prijazni stvor pa ima tudi temne plati, zato je striktno upoštevanje navodil bistvenega pomena za varnost ožje in širše Billyjeve okolice in za (ne)skaljeno božično vzdušje. Gizmo, pripadnik vrste mogwai, ne sme nikoli priti v stik z vodo in, še pomembneje, nikoli, ampak res nikoli, ne sme uživati hrane po polnoči. Z vodo se namreč razmnoži, s hrano pa postane zlobni gremlin. Težava pa nastane, ko sta prekršeni obe pravili, kar Billy izkusi na lastni koži. Razigrani in zlonamerni gremlini pod vodstvom Gizmovega nemezisa Stripeja začnejo svojo rušilno ekskurzijo po idiličnem, predbožičnem Kingston Fallsu in prav na Billya, njegovo punco Kate ter Gizma pade glavna odgovornost, da rešijo božični večer. Gremlini so otroci Joea Danteja, ki je zrasel s stripi in zgodbami o pošastih in je svoje prve korake v svetu filma naredil kot vajenec kralja ameriške filmske B-produkcije Rogerja Cormana. Danes uživa status kultnega ameriškega režiserja, ki se je v filmsko zgodovino zapisal kot nizkoproračunski odgovor finančno veliko bolj obdarjenemu Stevenu Spielbergu. Ko je Spielberg leta 1975 zaslovel z Žrelom, je tri leta zatem Dante “udaril” s Piranjami. Če je Dante opozoril nase s Piranjami, pa so ga gremlini popeljali med filmske zvezde.