Gorica, mesto pod gradom

GORICA > Od leta 1947, ko je bila Gorica drugič anektirana k Italiji, pa vse do vstopa Slovenije v EU, je čez trg pri železniški postaji potekala državna meja. Del s postajo je bil v Sloveniji, spodnji del v Italiji, vmes je bila žičnata ograja. Trg Evrope, kot se imenuje po slovensko, oziroma Piazza della Transalpina, kot je italijansko poimenovanje, je postal povsem prehoden po vstopu Slovenije v schengenski prostor. Žal pa danes simbolna točka združevanja dveh ločenih delov Evrope ne nudi priložnosti za podoživljanja vtisa iz noči, ko so nam sporočali, da “so meje padle, pasti morajo le še v glavah”. Tam, kjer je bila nekoč žična meja, danes stojijo cvetlična korita, trg pa je bolj parkirišče kot kaj drugega. Kakorkoli, trg je vsekakor vreden obiska, že zaradi simbolnega naboja.

Na robu Gorice je po podpisu pariške mirovne pogodbe jeseni 1947 kmalu začela rasti Nova Gorica. Mesti sta živeli skupaj, a vendarle vsaksebi. Meja, čeprav prepustna, je ostala travmatična, zbliževanje se je začelo po vstopu Slovenije v EU.

Burna zgodovina se je umirila, Gorica je iz mesta na meji, polnega kasarn, prodajalcev in kupcev, spet postala predvsem mesto med Furlanijo, Brdi, Soško in Vipavsko dolino ter Krasom.

“Živimo na srečnem koncu”

Vroče, zelo vroče je bilo že sredi dopoldneva, ko sva se v njihovi družinski gostilni Majda na Ulici Duca d'Aosta dobila s Katjušo Štekar, ki si je vzela čas in me popeljala po njenem mestu. “Najbolje, da sprehod po Gorici začneva na Travniku,” je dejala in me popeljala na slikovit trg pod goriškim gradom z baročno jezuitsko cerkvijo sv. Ignacija, ki je sicer najmogočnejša v mestu, a ni katedrala. Ravno gradili so jo, ko so na Travniku aprila 1714 usmrtili enajst vodij tolminskega punta, ki jim je posvečena spominska plošča z zapisom v štirih jezikih, ki jo je dalo postaviti uredništvo goriške revije Isonzo - Soča. Kot nalašč med ogledovanjem trga čezenj koraka sodelavec revije Franco Dugo, znani goriški slikar. “Živimo na srečnem koncu. V krogu dvajset, trideset kilometrov imamo Devin in morje, hribe, dolino Soče, Brda in Kras. In super je, da lahko zgodovinski obhod mesta narediš kar peš,” pove. Opozori na rojstno hišo goriškega filozofa Carla Michelstaedterja, pa na Neptunovo fontano Nicolòja Pacassija iz 18 stoletja. Katjuša doda detajlček o mogočni sekvoji na vogalu palače, v kateri je prefektura: “Tudi na drugem vogalu je bila, pa so jo leta 1938 podrli, ker je bila moteča ob Mussolinijevem govoru.”

Še malo, pa z vzpenjačo na goriški grad

Z ulice ob trgu bo na grad kmalu speljana vzpenjača, da bo Travnik, tudi prostor številnih prireditev, še bolj živahen. Po vzpenjajočem Raštelu, zgodovinski trgovski ulici, se pride do Trga Cavour in naprej na Trg sv. Antona s palačo Lantieri, v delu katere še danes živi grofovska družina.

Gorica ima kar nekaj slikovitih palač, med njimi ima vidno mesto Trgovski dom arhitekta Maksa Fabianija, ki ga obnavljajo z deželnimi sredstvi, po obnovi pa naj bi v njem dobile prostor nekatere slovenske organizacije. Ob slovenskih šolskih ustanovah sta središči povezovanja Slovencev v Gorici KB center na Korzu Verdi in Kulturni dom Lojze Bratuž na Ulici 20. septembra, v čigar bližini je še ena zgodovinska palača, Coronini Cronberg, pomemben razstavni prostor s prostranim botaničnim vrtom.

Gastronomski prepih

“Čeprav je majhno, ima naše mesto veliko knjigarn,” je ponosna Katjuša Štekar. Uživa, ko predstavlja ulice in kotičke, še posebej pa okrog pokrite tržnice in ribarnice, kjer nabavljajo večino potrebnega za njihovo gostilno.

Prepišnost je Gorici dala bogato zgodovino in kulturo, v katerih so se prepletli italijanski, nemški, furlanski in slovenski vplivi. Tako je tudi gastronomska podoba Gorice pisana. Blizu sta Tržaški zaliv in Gradeška laguna, še bliže so Furlanija, Brda, Vipavska dolina in Kras, prav na pragu Gorice pa Solkan, od koder je ena tamkajšnjih največjih kulinaričnih posebnosti, solkanski regut, siljeni solkanski radič.

Takoj za Sočo so prve briške vzpetine z Oslavjem z mogočnim spomenikom in kostnico vojakov iz prve svetovne vojne. Oslavje je danes znano predvsem kot vas vrhunskih vinarjev. Vina iz svetovno znanih kleti Gravner, Radikon, Prinčič in drugih, v goriških lokalih s ponosom ponujajo kot “svoja” k raznovrstni goriški kuhinji, v kateri se prepletajo vplivi z vseh strani.

Gostilna Majda, kjer za vinsko ponudbo skrbi Katjuša, črpa iz goriške tradicije, Peter Lovišček in Michela Fabro v Rosenbaru v isti ulici sta bliže morju, pri Alla Luna v Ulici Oberdan pa so krožniki nekoliko bolj tradicionalni. Zlati v prvih dveh restavracijah bodo navdušili tudi s široko vinsko ponudbo, prav tako pa v vinskem baru 1628 Piazza Grande Wine Cafe na Travniku.

V Gorici se bo poletna ležernost kmalu umaknila mestnemu utripu. Odlični priložnosti za obisk mesta sta nemara Vegetarijanski festival, ki bo potekal od 31. avgusta do 2. septembra ali pa priljubljena prireditev Okusi na meji, ko bo med 27. in 30. septembrom gastronomska Evropa zasedla goriške ulice in trge.SAŠO DRAVINEC