Igra poezije in besede

Izvirne besedne igre, divja in duhovita domišljija, humanistično sporočilo in pogled na naš vsakdan iz novega zornega kota ostajajo odlike Andreja Rozmana Roze tudi v Pesmih iz rimogojnice, ki jih je kakor vrsto drugih Rozinih slikanic ustrezno domiselno in duhovito ilustriral Zvonko Čoh. Medtem ko so njune letos ponatisnjene Črvive pesmi (1998) resda lepe in duhovite, a tudi drobcene, je nova zbirka tako kakovostna kakor precej obsežna. V njej se zvrsti kar 33 pesmi: vratolomna besedna igra Premetenka, prepirljivi Naramnici, odštekana vseslovenska Pet čudakov, v verze ujeti portreti po nosu vrtajočega malega rudarja, med črve pobeglih vezalk, v morsko deklico srečno zaljubljenega povodnega moža, lačnega sita in drugih. Posebni poslastici sta Skrivnostni škrat in Govoreča stena, pesmi z zabavno uporabo odmeva, nekakšni šaljivi sorodnici “soneta z odmevom”, ki ga je v slovenščino vpeljal Boris A. Novak. Rozine pesmi živijo v lepem, a tudi nevarnem svetu, iztečejo pa se pomirljivo: prestrašena dežna kapljica po padcu iz domačega oblaka k sreči pristane v “največji možni skupni domovini,” kajpada v oceanu, lesena šolska klop pa se z izleta v divji gozd vrne med svoje civilizirane kolegice v šolski razred. Za živost pesmi skrbi tudi Rozi ljub pogovorno skrajšani nedoločnik (začel iskat, noče stanovat, želela sanjarit), sicer še zmeraj skregan s slovničnimi pravili. AG