(INTERVJU) Štefica Grasselli: “Dive včasih ostanejo same”
Sopranistka Štefica Grasselli z glasbo in petjem živi že od malih nog. V preteklosti smo jo lahko videvali tudi na številnih slovenskih festivalih popularne glasbe, trenutno pa se posveča predvsem operi in pedagoškemu delu. Kot pravi, se bo tudi na festivalske odre zagotovo še vrnila, a ugotovila je, da je operni oder z leti postal njen drugi dom in sprehajanje v druge žanre je samo svojevrsten obisk in izlet.
“Že kot otrok sem snemala pesmice za učenje glasbe v osnovni šoli, pozneje sem snemala tudi spremljevalne vokale za slovenske pevce zabavne glasbe, nato pa sem začela hoditi tudi na glasbene festivale. Hkrati sem bila tudi pianistka z resnimi ambicijami po študiju klavirja. Vedela sem, da bi bilo dobro in smiselno, da bi se začela izpopolnjevati v petju. Ko sem na nižji glasbeni šoli spoznavala klasično pevsko literaturo, me je ta vse bolj srkala vase. Tudi moje ambicije so se nato preusmerile. S ciljem, da se bom v petju še bolj izpopolnila, sem šla študirat petje na Akademijo za glasbo. Med študijem so se odpirale različne priložnosti. Medtem ko sem na avdicijah dobivala vloge v študentskih opernih predstavah, me je kmalu k sodelovanju povabilo Slovensko komorno glasbeno gledališče. Zatem sem že opravila avdicijo za operni studio SNG Opera in balet Ljubljana in potem so se vloge začele nabirati, sama pa sem vse bolj ugotavljala, da sem doma v opernem svetu. Tako da pravzaprav nisem jaz iskala opere, ampak je opera našla mene.”
Pred kratkim smo vas lahko v oddaji Glasbeni pozdrav videli, kako ste z glasbenim kolegom Gregorjem Ravnikom skupaj zapela ljudsko pesem Nocoj pa oh nocoj. Kako kot pevka preklapljate med različnimi žanri oziroma vzpostavljate ravnotežje med vokalno tako raznolikimi nastopi?“Moje stališče je, da je za sprehajanje skozi žanre treba imeti zelo dobro pevsko tehniko in talent za petje različnih stilov. Skozi leta sem z razvojem svojega pevskega inštrumenta našla način, kako se sprehajati skozi različne žanre. Se pa držim tega, da se v posameznih obdobjih ukvarja z večjimi in težjimi opernimi vlogami, raje ne mešam preveč različnih slogov, ker se mi zdi takrat koristno živeti z vlogo, ki jo pripravljam. Z Gregorjem že dolgo časa sodelujeva, poznava se še iz koprske glasbene šole in imava podobno zgodbo pevskega razvoja. Z njim je vedno zelo lepo peti in rada rečeva, da sva glasbeni sorodni duši, vedno čutiva eno, ko sva na odru.”
Imate morda kakšne posebne vokalne vaje ali rutino, ko se pripravljate na zahtevne operne vloge?“Namen opere je, dase občinstva dotakne in da je za vsakega v dvorani nekakšen ventil – tako za smeh kot za jok.”
“Že med študijem sem ugotovila, da pevec ne moreš biti samo nekaj ur na dan, ko vadiš. Zjutraj vstanem, se vpojem, grem na režijske vaje in že tam raziskujem, kje moram prihraniti pri gibu, da glas ne trpi, in v čem mi tako glas kot gib pomagata, da je moj lik še bolj izražen. Potem pa sama ali pa skupaj s korepetitorjem vadim tako tehnično kot interpretativno ter se poglabljam tudi v tekst. Veliko se je namreč treba učiti tudi na pamet in tudi to zahteva svoj čas. Poleg naštetega razmišljam o tehniki tudi med delom z učenci in študenti na Glasbeni šoli ter na Akademiji za glasbo. Poleti imam vedno kakšne projekte, nastope ali pa pripravljam vloge za naslednjo sezono. Glasilke povsem mirujejo le, ko greva z možem na morje. Takrat vse odklopiva in ne prižgeva niti televizorja, tudi telefon je samo za nujne primere. To traja vsaj dobra dva tedna. Morje in sonce tako blagodejno vplivata name, da pridem nazaj s spočito glavo in z glasilkami, pripravljenimi na nove izzive.
Komične vloge so ji blizu
V ljubljanski Operi ste nazadnje poustvarili aktualno vlogo Despine v Mozartovi operi Cosi' fan tutte. Gre za vlogo, ki ima tudi nekaj komičnih elementov. So vam tovrstne vloge blizu?“Komične vloge so mi zelo blizu. Kolegi mi pogosto rečejo, da sem zelo smešna, tudi v zasebnem življenju. Ko dobim kakšno komično vlogo, mi kar uspe. To je nekaj v meni. Tudi moja starša se zelo rada poveselita in govorita vice, tako da sem humor najverjetneje kar podedovala. Zelo rada se smejim in sem bolj optimistično naravnana. Vloga Despine mi je zelo pri srcu, saj je to spet ena tistih vlog, ob katerih se zelo zabavam.”
Despina se v predstavi nekajkrat pojavi tudi v preobleki zdravnika in notarja. Kako se kot pevka spopadate s temi preobrazbami, morate v drugi preobleki spremeniti tudi glas?“S sodelavci se na vajah veliko presmejimo in tako lahko že vnaprej predvidimo, na katerih mestih se bo tudi občinstvo smejalo. Ko si to že doživel, smeh lahko tudi pričakuješ in se lahko med predstavo obvladuješ.”
“Tako je. Prav te dni se veliko ukvarjam s tem, kako to izvesti, da bo čim bolj zdravo za moj glas in da bom kljub spremembam v glasu še vedno odpela vse, kar je zapisano v notah. Mislim, da mi pri iskanju različnih barv glasu veliko pomaga moja žanrska vsestranskost.”
Kaj pa odziv občinstva? Če se recimo med predstavo smeji, vas to kdaj spodbudi k smehu ali ostanete resni na odru?“S sodelavci se na vajah veliko presmejimo in tako lahko že vnaprej predvidimo, na katerih mestih se bo tudi občinstvo smejalo. Ko si to že doživel, smeh lahko tudi pričakuješ in se lahko med predstavo obvladuješ. Sama to razumem kot spodbudo in potrditev, da je štos uspel. Zelo rada imam, če občinstvo sodeluje, to je najlepši občutek. Včasih doživiš tudi to, da si ne upajo smejati, ker so v operi. Sami v sebi zatirajo naravni impulz smejanja. Škoda. Tudi mi potem ne dobimo tistega pravega zadoščenja.”
V preteklosti je bilo operno gledališče po svoji priljubljenosti primerljivo s popularno glasbo današnjega časa, namenjeno zabavi. Jo morda včasih vendarle dojemamo preveč resno?“Glasba je glasba, in če jo izvajalec izvaja kakovostno, je to treba ceniti in spoštovati.”
“Letos smo imeli v ljubljanski operi simpatično predstavo Miši v operni hiši, v kateri se mišek Romeo in miška Julija sprašujeta, zakaj vsi opero dojemajo tako resno, medtem ko bi se onadva v operi rada zabavala. Zakaj tako resno jemljemo opero? Vsekakor je opera resna in tehtna umetnost. Navsezadnje gre pa za gledališče. Gledališče je aktualno in družbeno kritično. Včasih smešno, včasih žalostno, pogosto nas spravi tudi k razmišljanju. Namen opere je, da se dotakne občinstva in da je za vsakega v dvorani nekakšen ventil – tako za smeh kot za jok.”
“Pomembno je, da nagovarjamo mlado občinstvo”
Kakšne vloge so vam sicer najbolj pisane na kožo ali v največji izziv?Vedno so mi v izziv vloge, ki so glasbeno in odrsko zelo zahtevne. Recimo opera Dnevnik Ane Frank, ki je sodobna monoopera, v kateri sem bila 45 minut sama na odru. Predstava je tematsko težka, saj gre za odlomke iz dnevnika in je glasbeno izredno zahtevna. Zdi se mi, da sem skozi tisto vlogo zelo zrasla. Druga takšna predstava pa je opera Svatba s Slovenskim komornimglasbenim gledališčem, ki jo še vedno izvajamo tudi po tujini. Gre za a cappella opero za šest ženskih glasov in je eden najtežjih glasbenih izzivov doslej. Rada se dotaknem ljudi v tragediji. Krasno mi je bilo, ko sem pela Julijo v Capuletih in Montegih. So vloge, v katerih se lahko skoraj zjočem na odru in so tudi zame nekakšna terapija. Zelo lepo pa me izzovejo komične in karakterne vloge, skozi katere lahko razvijam svoj odrski humor.
V Sloveniji je zadnja leta v razcvetu tudi komorna opera, predvsem v okviru že omenjenega Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Lahko tovrstne predstave vplivajo tudi na to, da se več 'naključnih' poslušalcev odloči za obisk nacionalnih opernih hiš?“Slovensko komorno glasbeno gledališče pokriva vrzel med obema nacionalnima hišama in omogoča tudi manjše predstave z manjšim občinstvom. Publika je takrat lahko tudi fizično bližje in predstave doživlja še bolj intimno. Tovrstno gledališče omogoča tudi druge izrazne možnosti, predvsem na področju komornih oper in sodobnih opernih del. Pomembno se mi zdi tudi zaradi otroških predstav. Nekatere predstave so tudi tako mobilne, da se lahko pripeljejo v različne prostore, kulturne domove, šole. S tem se opera zelo približa ljudem. V tem smislu se mi zdi zelo pomembno to, da nagovarjamo mlado občinstvo.”
So tovrstne predstave priložnost tudi za mlade operne pevce in pevke?“Vsekakor. Zelo dobrodošli so operni projekti Akademije za glasbo, ki sodeluje tako s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem kot z ljubljansko operno hišo. Študenti dobijo priložnost, da se skozi tovrstne projekte razvijajo in tudi, da se dokažejo. V operi je marsikaj odvisno od talenta in vztrajnosti, hkrati pa tudi od priložnosti.”
Se mladi danes težko uveljavijo v opernem svetu?“Uspeh je odvisen od toliko dejavnikov, da je težko dati preprost odgovor na to vprašanje. Verjamem, da se vedno najdejo možnosti in priložnosti, če si nečesa resnično želiš in če te to zares zanima. Konkurenca je velika tako doma kot v tujini. Pomembno se mi zdi, da se hitro učiš, si profesionalen, imaš veliko poguma in si hkrati ravno prav skromen. Zelo je pomembno, da rad delaš z ljudmi in si nekdo, s komer je lepo delati. Če si radoveden in si se pripravljen skozi svoje delo razvijati ter iskati ali ustvarjati nove priložnosti, se uspeh prej ali slej nekje pokaže.”
Festivalske odre pogreša
Ni prostora za dive?“Prostor za dive se vedno najde, ampak te velikokrat ostanejo same. Opera je umetnost vseh ljudi, ki v določenem projektu delamo tako na odru kot za odrom in pod odrom skupaj. Drug brez drugega ne moremo.”
Poleg iz opere vas poznamo tudi kot pevko zabavne glasbe, videli smo vas na kar nekaj festivalih, recimo na Slovenski popevki, festivalu Melodije morja in sonca. Se še udeležujete festivalov?“Priznati moram, da te odre kar nekoliko pogrešam, toda v klasičnem svetu imam toliko dela, da preprosto ni časa za tovrstne festivale. Zagotovo bom tudi v tem svetu še prisotna, težko pa je oboje delati hkrati enako intenzivno.”
Kako kot pevka doživljate tovrstne nastope, morda v primerjavi z nastopi v opernih predstavah?“Opero imam rada, ker se imam čas na odru sprostiti. Navadno potrebujem minuto ali dve, da se 'aklimatiziram'. Podobno je na koncertih. Na festivalih je nastopa že konec, še preden sem zares začela peti. Bolj uživam takrat, ko imam čas, da oder postane moj dom.”
Zadnje čase opažamo, da je kar nekaj pevcev in pevk, ki nastopajo v operi, prisotnih tudi v zabavni glasbi. Je ta operni svet danes glede tega bolj odprt in ne več tako tog in hermetično zaprt, kot je bil v preteklosti?“Včasih sprehajanje skozi različne sloge res ni bilo dobrodošlo. Zdaj se je to precej omehčalo. Glasba je glasba, in če jo izvajalec izvaja kakovostno, je to treba ceniti in spoštovati. Moram pa priznati, da je predvsem zaradi pomanjkanja časa in energije težko delati več stvari hkrati. Operni oder je z leti postal moj drugi dom in sprehajanje v druge žanre je zame svojevrsten obisk ali izlet. Sem pa predvsem glasbenica, ki želi s svojim glasom in odrskim izrazom pri občinstvu vzbuditi čustva, jim pričarati neko zgodbo, jih ganiti, nasmejati in jim nekaj predati enako kakovostno, ne glede na to, v katerem žanru in na katerem odru se znajdem.”
