Iskani goriški radič za praznično mizo
Čeprav so pridelovalci siljenega goriškega radiča iskalcem te cenjene dobrote doslej večkrat morali odgovoriti z “nimamo” kot “imamo”, so si najbolj vztrajni že lahko privoščili najokusnejšo vseh solat. Za praznike pa ga bo, tako vsaj vsi upajo, končno več.
SOLKAN> Letošnje vreme res ni bilo posebej naklonjeno rasti goriškega radiča. Med pomladansko in poletno sušo marsikje seme ni odgnalo, če pa je, vrtnina ni naredila močne korenike, iz katere potem pozimi črpa moč za oblikovanje sočne in hrustljave glavice, prave vrtnice.
Namakanje bi bilo nujno
“Morali bi urediti namakalni sistem,” so se pridušali pridelovalci s solkanskega Brega, vendar ne vedo, kako prijeti bika za roge. Zemlja je v Italiji, večina lastnikov in pridelovalcev je Slovencev, dvolastnikov. Katera država naj jim priskoči na pomoč? V stilu pomagaj si sam in bog ti bo pomagal so številni vozili vodo na njive s traktorskimi cisternami, toda to zagotovo ne predstavlja trajne rešitve. Vode pa je sedaj, ko je radič že pobelila slana in ga celo prekril sneg, preveč, tako da ovira naslednjo pomembno fazo pri pripravi siljenega radiča, izoravanje, vezanje v snope in spravilo v razorje.
“Dokler se zemlja ne posuši, ne grem več v njivo,” je odločen Lucio Brumat, predsednik združenja La rosa di Gorizia (Goriška vrtnica) in eden (naj)večjih pridelovalcev. “Preveč moker radič nikakor ne uspe odgnati zdravega srca. Veliko je gnilega. Snopi, ki bi morali vreči 70 kilogramov, so jih dali le sedem. In kaj zdaj? Nanj čakajo preprodajalci in gostilničarji, deset pa bi jih moral dostaviti sežanskemu Baroneju, ki z mojim radičem pripravlja raviole. Toda če ga ni, ga pač ni. Še za naš lastni agroturismo ga odmerjam po kapljicah,” pravi Brumat.
Nujna bi bila zaščita
Lucio omeni še problem zaščite: “Imena goriška vrtnica se poslužujejo tudi pridelovalci iz južne Furlanije in celo iz okolice Trevisa, saj očitno sedaj naš radič vleče bolj od njihovega trevižana. Za zaščito na evropski ravni nimamo denarja, toda upali smo, da bomo uspeli vsaj na občinski, da bodo pristojne službe uredile vse za DE-CO (denominazione comunale, občinsko poimenovanje). Slow Food je pokazal zanimanje za oblikovanje prezidija za zaščito goriškega radiča, toda zahtevajo ogromno denarja. Morali bi združiti slovenske in italijanske pridelovalce z našega skupnega Brega in dobiti pomoč občinskih in drugih uprav, drugače ne bo šlo. Sicer pa, odkar delamo naš radič, so bili kupci tisti, ki so ugotavljali, da je ta s solkanskega polja ali Brega najboljši. To je naša največja zaščita.”
Hiter sprehod po Bregu pokaže, da je veliko njiv neobdelanih in da bo oljčnikov in vinogradov kmalu več kot orne zemlje. “Če želiš imeti dober pridelek, moraš kolobariti. Radič lahko poseješ na isto njivo le vsaka tri leta,” me je podučil Joško Kancler, ko sem ga vprašal, zakaj ga nima več. Njivo je letos ogradil. Ne zaradi divjih svinj, zajcev ali srnjadi, ampak zaradi nezaželenih dvonožnih obiskovalcev. “Pravzaprav štirikolesnih! Pripeljejo se, ustavijo ob razoru in si v prtljažnik namečejo že pripravljene snope. Zmanjkalo nam jih je vsaj dober meter,” se je upravičeno hudoval. Je eden mlajših pridelovalcev, vezni člen med generacijo, ki je še sposobna pomagati in otroci, ki se skozi igro učijo obvladati proces pridelave na njivi, pravilnega spravila, siljenja in čiščenja. Prav od slednjih je v največji meri odvisna prihodnost siljenega goriškega radiča, pa naj mu pravimo goriška vrtnica ali solkanski regut.
Zanimanje raste tudi v Sloveniji
Prav pa je, da se vse bolj veča povpraševanje po našem radiču tudi v Sloveniji. Projekt Od vrtnine do umetnine (Goriški radič), ki ga ob podpori evropskega programa LEADER izvaja novogoriška Turistična zveza, že rojeva sadove. Po radiču sprašujejo turisti, gostilničarji naročajo vse večje količine. Gostilne, ki bodo to sezono pripravljale jedi z radičem, bodo dobile krasen tematski stenski koledar za leto 2013 s fotografijami Aleša Srnovršnika, devetega januarja pa bo v solkanski karavli posvet, ki mu bo sledila dvodnevna razstava. Upamo, da bo takrat radiča toliko, da ga pridelovalci ne bodo postavili samo na ogled, ampak da ga bodo tudi prodajali. Da bo, kot je z goriške tržnice pred stoletjem in pol zapisal kronist, jerbas do jerbasa najboljše pisane solate, radiča.
TONI GOMIŠČEK
