Italijanska ikona praznuje visok jubilej
Stratos, ki zagotovo velja za enega najlepših avtomobilov iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je s svojo nenavadno zunanjo podobo in navito pogonsko tehniko skrbel za visok utrip tako na cestah kot na dirkah.
Lancia stratos HF, tipo 829, je bil športni avto s sredinsko nameščenim motorjem in se je proslavil kot eden najuspešnejših avtomobilov vseh časov. Z njim so osvojili prva tri svetovna rally prvenstva - 1974, 1975 in 1976 ter v letu 1974 zmagali tudi na sloviti dirki Targi Florio. Prav letos stratos praznuje pol stoletja. Legendarna italijanska tovarna je za dizajn svojih avtomobilov vedno najemala Pininfarino, nikoli pa Bertoneja. Slednji je iskal pot do Lancie in mojstri so vedeli, da Italijani iščejo zamenjavo za postarani model fulvia, s katerim so nastopali v rallyju. Zato so se brez predhodnega posvetovanja odločili, da na svoje roke izdelajo prototip in ga pokažejo tovarni. Bertone je vzel pogonski del in podvozje Lancie fulvie coupe, ki jo je vozil njegov prijatelj in okrog tega sestavil delujoč prototip. Ko se je osebno pojavil pred tovarno, je s klinastim avtomobilom na veliko navdušenje delavcev zapeljal kar pod zapornico. Na sestanku so se vodilni obeh znamk dogovorili, da skupaj razvijejo novi dirkalnik za tekmovanja na osnovah Bertonejevega dizajnerja Marcella Gandinija, ki se je pred tem že podpisal pod Lamborghinija miuro in je v tem času že delal na novem projektu - countach.
Vesoljski koncept, všečni končni izdelek
Lancia je stratosa HF, ki so ga zasnovali pri Bertoneju, predstavila na avtomobilskem salonu v Torinu leta 1971, leto dni po napovedi projekta s konceptom stratos zero. Bil je to krasen rdeč avto s klinasto obliko (šasija 1240) in zaobljenim sprednjim steklom, ki je omogočal širok razgled, vendar praktično brez vidljivosti nazaj. V razvojni fazi so se poigravali z idejo o motorju in uporabili kar tri: motor iz Lancie fulvie, bete in ob uradni premieri 1971, še sredinsko nameščen Ferrarijev šestvaljnik iz modela dino, ki je razvijal 142 kW (193 KM) za običajno rabo. Stratos je bil že v štartu mišljen s tem motorjem, vendar je bil takrat enzo Ferrari, šef Ferrarija, skeptičen do tega, da motor ponudi še konkurenci. Ko se je proizvodnja malega dina, poimenovanega po Commendatorejevem sinu, končala, se je veliki šef strinjal z idejo in čez noč je Lancia dobila 500 motorjev. Končna različica stratosa je bila v marsičem podobna Gandinijevi miuri. Tako sprednji kot zadnji pokrov sta se odpirala z blatniki vred, sprednji, pod katerim je bilo rezervno kolo, naprej, zadnji, kjer se je dostopalo do motorja, pa nazaj. Tudi spodnji rob stranskih stekel je bil zadaj enako zavit navzgor kot pri Lamborghinijevem legendarnem avtomobilu, s čemer so sicer vrata brez okvirja dobila trdi zadnji rob. Seveda je bil stratos tudi unikaten - sprednji del nosu se je spustil nižje od kolesnih lokov, kabina pa je imela s stekli zanimivo eliptično obliko, gledano od zgoraj.
Strah in trepet rallyja
V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil ta nadvse uspešen rally avto. Pravzaprav je bil pionir nove dobe tega avtomobilskega športa - bil je prvi avto, ki je bil namensko narejen za ta adrenalinski bencinski šport iz ničle, do takrat so bili vsi sodelujoči dirkalniki narejeni na osnovi serijskih cestnih avtomobilov, tudi predhodnik Lancia fulvia. Za projektom so stali trije veliki Lancijini možje - šef ekipe Cesare Fiorio, britanski dirkaški inženir Mike Parkes in tovarniški dirkač Sandro Munari, dizajn in izdelava karoserije pa sta bila Bertonejevo oziroma Gandinijevo delo. Za finese, kako vse skupaj združiti v celoto in nastavljanje komponent je poskrbel Lancijin inženir Nicola Materazzi. Lancia je še pred vstopom na svetovno prvenstvo v rallyju 1972 in 1973 izdatno testirala avto na drugih tekmovanjih, povsod, kjer so bili prototipi Skupine 5 dovoljeni. Za homologacijo Skupine 4 za prihajajoče svetovno prvenstvo v rallyju je bilo potrebno narediti 500 cestnih primerkov, te so izdelali 1973 in tako je bil stratos nared, da zavlada uvodnim letom najvišjega nivoja rallyja od 1974 naprej. Kot že omenjeno so Ferrarijev V6 motor za dina prenehali izdelovati leta 1974, zato je zadnjih 500 primerkov končalo pri Lanciji. Proizvodnja Stratosa se je sicer končala 1975, ko je bilo narejenih 492 primerkov (od 1976 je veljalo novo pravilo, da mora biti v 24 mesecih narejenih 400 cestnih vozil, pred tem pa 500 za obdobje treh let).
Po današnjih merilih - mestni malček
Stratosa so izdelovali pri Bertoneju v Torinu, dokončali pa pri Lanciji v tovarni v Chivassu, nedaleč stran. Cestno različico je kot rečeno poganjal 2,4-litrski Ferrarijev V6, nameščen tudi v avtomobilih za rally, z manj moči. Razvijal je 140 kW (190 KM) pri 7000 vrtljajih in 226 Nm navora pri 4000 vrtljajih, kar je bilo dovolj, da je do stotice pospešil v 6,8 sekunde, končna hitrost pa je bila 232 km/h. V dolžino je meril le 3,71 metra, širok je bil 1,75 metra, visok pa 1,1 metra. Cestna različica, ki je nosila ime Lancia stratos HF stradale, je tehtala 980 kilogramov, dirkaška pa je bila stotico lažja. Avto, narejen za svetovno prvenstvo v rallyju pa je bil seveda malo bolj potentna kreacija - razvijal je 205 kW (279 KM) z originalno različico z dvema ventiloma na valj in 239 kW (325 KM) s štirimi. Od 1978 so potem motorje z 24-ventilsko glavo prepovedali - natančneje na osnovi cestnih primerkov, ki so imeli običajno motorno glavo, Lancia pa bi za to morala izdelati dodatnih nekaj 100 primerkov s 24-ventilskim motorjem, zato so se temu raje odpovedali. Kljub zmanjšanju moči za več kot 30 kilovatov, je bil stratos še vedno strah in trepet konkurence - kadar ni odpovedal motor ali kateri drugi mehanski del prenosa, je avto zmagoval kot za šalo.
Tudi do pol milijona evrov so vredni originali
Ker je bil stratos zelo redek avto, so mnogi proizvajalci začutili svojo priložnost in začeli ponujati kite za izdelavo replik. Podjetje Transformer je leta 1989 tako naredilo paket HF2000, od 2007 pa Hawk Cars ponuja svojo različico, z motorji od Alfe, Lancie ali Ferrarija, vključno z originalnim V6 motorjem iz Ferrarijevega modela dino. Če so zunanje površine kot kiti dostopni že za malo več kot 10 tisoč evrov, pa originali danes dosegajo astronomske cene. Pol milijona evrov bo kar zmerna cena za to italijansko ikono sedemdesetih. Izpostaviti pa velja še en zelo odmeven projekt. Potem, ko so v zadnjih 20 letih kar nekajkrat vzklile ideje po obuditvi stratosove oblike, so svojo priložnost začutili pri Pininfarini in ustvarili svoje videnje avtomobila, ki je na trg prišel kot predelava pred petimi leti. Novi stratos je narejen na osnovi donorskega Ferrarija 430 scuderia, s skrajšano šasijo za 20 centimetrov, medtem ko je večina tehničnih elementov, vključno s 4,3-litrskim V8 s 403 kW prenesena v novi avto. Pininfarina stratos tehta 1247 kilogramov, do stotice pospeši v 3,3 sekunde, končna hitrost je 330 km/h. V dolžino meri 4,18 metra, visok pa je 1,24 metra. Pri Pininfarini so napovedali, da bodo izdelali do 25 primerkov, s čimer so si nakopali jezo vodilnih pri Ferrariju, slednji pa so zadevo hitro začeli blokirati na vseh ravneh. A kljub naporom Ferrarija je nekaj kosov vseeno zapeljalo na ceste.
