Iz Pirana v Istri v Podjuno, v Rikarjo vas

PODJUNA > Podjuna je tudi turistična regija, zlasti poleti, ko privablja številne dopustnike k jezerom, med katerimi je najbolj znano Klopinjsko, najtoplejše kopalno jezero v Avstriji in menda v vsej Evropi, v katerem se voda ogreje do 28 stopinj Celzija.

Iz Slovenije je na vzhod južne Koroške najbližja sicer vijugasta pot iz Kranja prek Jezerskega in po dolini Bele. Ta s Podjuno tvori zaključeno geografsko in kulturno celoto, nenazadnje se tod govori podjunsko narečje slovenskega jezika. V dolini Bele, zarezani med gmoti Pece in Obirja, leži Železna Kapla. Mestece, ki že z imenom izdaja fužinarsko preteklost, je danes klimatsko zdravilišče, obdano z vrsto pohodniških poti po okoliških hribih. Gre za eno od dvojezičnih koroških občin, več kot 30 jih je, a je med njimi prav posebna. V sodobno zgodovino koroške dvojezičnosti bo namreč zapisana kot prva, ki je dobila slovenskega župana izvoljenega na slovenski Enotni listi, Franca Jožefa Smrtnika.

Koroško morje

Regijsko središče Podjune je Velikovec na levem bregu reke Drave, najpomembnejši turistični kraj pa je Škocjan ob Klopinjskem jezeru, toplem kopalnem jezeru s številnimi pomolčki in pomoli. V mehko, valovito pokrajino z vasicami med polji, je umeščenih še nekaj jezer, tudi zaščiteni Zablaško in Malo jezero.

Iz Žitare vasi, občinskega središča, ki se ga drži zaselek Vinogradi, kjer na pobočjih bližnjih gričev raste vinska trta, se cesta na poti v Škocjan dvigne do Rikarje vasi, kjer se je minuli vikend jedlo, pilo, pelo in plesalo po piranskih taktih.

Pred časom, ko je Maurizio Primani, vodja marketinga v Piranskih solinah, klepetal s svojimi pomembnimi partnerji v Avstriji, družino Jernej, se je rodila zamisel, zakaj pa ne bi v njihovi gostilni prvi avgustovski konec tedna pričarali jadranskega vzdušja. V akcijo so se vključili še piranska občina in tamkajšnje Turistično združenje Portorož ter Slovenska gospodarska zveza iz Celovca in Jernejevi so v svoji domači hiši Mochoritsch (Mohorič), kot imenujejo prvo od zdaj treh družinskih gostiln, priredili “Iz Pirana v Rikarjo vas”.

Da bo prireditev postala tradicionalna, so si obljubili po njenem zaključku, kar glede na zanimanje okoliškega prebivalstva in številnih turistov ter vzpostavljenih simpatijah in prijateljstvih, ni bil težak sklep. Sodelavci gostiln Tomi in Casa del Sal so ponudili gostinsko podporo pri pripravi piranskih brancinov v soli in na žaru ter hobotnice izpod črepnje, Irena Fonda je s sodelavkama piranske brancine predstavila tudi kot karpačo in dimljene v namazu, Piranske soline so ponujale svojo vse bolj pestro paleto, z vini iz slovenske Istre sta bila v Rikarji vasi Aleksander Klenar s Plavij in Ingrid Mahnič iz Dragonje, svoja vina pa je ponujal tudi Rino Prelac iz Momjana v hrvaški Istri. Za živahno glasbeno kuliso je poskrbela piranska glasbena skupina Tramontana, ki je oder prepustila tudi domačim vokalnim skupinam.

Izjemen obisk

“Boste videli, koliko ljudi bo prišlo. Jernejevi so poskrbeli za izvrstno reklamo, ljudje pa radi pridejo k njim, ker je vselej vse v najlepšem redu,” je v vročem popoldnevu Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, ki združuje kar 300 podjetij in zasebnikov, dejal piranskemu županu Petru Bossmanu. “Danes smo postregli 1800 ljudi,” je bil ob koncu sobotnega večera nasmejan Hannes Jernej. V nedeljo jih bo še več, je povedal, ko so v Istri zvonili telefoni, da bo navsezgodaj treba pripeljati piranske brancine in vino, ker so, zajetne, a očitno preskromno načrtovane zaloge pošle.

Izjemno zanimanje je v Rikarji vasi požel obisk piranskega župana Petra Bossmana, čigar izvolitev koroški Slovenci vidijo kot pomemben izraz dejavne večkulturnosti, za kar se v svojem javnem delovanju zavzemajo tudi sami. In ker so povezani ter se podpirajo, je bilo v Rikarji vasi veliko vidnih osebnosti slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem. Ob gastronomsko-glasbenem programu ter posebnem časopisu, ki je bil obenem jedilni list, je marsikdo obudil spomine na svoj zadnji obisk v Portorožu ali Piranu in si obljubil, da gre kmalu spet čez Karavanke. “Ampak priznajte, tudi pri nas je lepo,” so poudarjali in vselej sklenili s pohvalami družini Jernej in njihovim sodelavcem.

Gostoljubnost in dobra energija

Zgodba gostilne Mochoritsch se je začela pred desetletji z nekaj mizami v vaški gostilni. Danes na njenem mestu stoji velikanska obcestna gostilna, ki v jedilnicah in na vrtu sprejme več sto ljudi, za najimenitnejše prireditve - kot je bila piranska - pa pridobijo dovoljenje za zaporo ceste, obvoz pa speljejo kar čez sosednja dvorišča, da je dovolj prostora za vse, ki jih obiščejo. Gostilna je odprta od maja do konca septembra, tako kot Mochoritschev kotiček ob Klopinjskem jezeru, vse leto pa deluje avtocesta postojanka v bližnjem Grebinju, kjer v poletnih mesecih Jernejevi naenkrat posedejo in postrežejo kar 750 ljudi. “Gostoljubnost in dobra energija, to je najpomembnejše,” poudarja Hannes Jernej, ki si skupaj z bratom Josefom in sestro Anjo ter pod skrbnim nadzorom mame Ane deli vodenje enega večjih gostinskih podjetij na Koroškem.

V toplih mesecih Jernejevi sprejmejo povprečno 3000 ljudi vsak dan, ki jim po za zares zmernih cenah ponudijo številne domače jedi z nekaj skoki k morju in na Balkan. Imajo kmetijo, na kateri vzredijo več kot 1000 prašičev na leto, zanje pridelajo tudi krmo, njihov solatni vrt pa obsega kar šest hektarjev. Ob gostilni imajo seveda še zeliščnega, česar pa ne pridelajo sami, pa ima svoj obraz. Na zadnji strani jedilnika so namreč fotografije njihovih dobaviteljev za mleko, sir, krompir, kruh …

Okusna domača hrana iz pridelkov okoliških kmetij, velike porcije in zelo zmerne cene so nadgrajeni z izvrstnim servisom in številnimi nasmehi. “Vse življenje sem v gostinstvu, a tako dobro organizacije v tako veliki gostilni še nisem videl,” se ni mogel načuditi Darko Maršič iz Case del Sal v Seči. Kar 240 sodelavcev imajo Jernejevi v poletnih mesecih, med njimi pa je ob stalnih veliko študentov, predvsem slovenskega rodu, ki se na poletno delo vračajo več let, tudi med podiplomskim študijem.

Kmalu nasvidenje!

V Podjuni, ki ima približno 33.000 turističnih postelj, skoraj trikrat več kot občina Piran, se s turizmom ukvarja veliko koroških Slovencev, bodisi kot z osnovno bodisi dopolnilno dejavnostjo.

Milan Wutte v bližnjem Šentprimožu vodi družinski hotel, v katerem so zelo pogosti gostje ribiči. Wutte je namreč strasten ribič in vrhunski poznavalec koroških, slovenskih, hrvaških in bosanskih (sladkovodnih) ribiških voda. Na Koroškem ima zakupljenih dvajset kilometrov rek za ribolov, sam pa v lastni ribogojnici z vzgojo postrvi, lipanov in sulcev poskrbi, da so živahne in privlačne za ribiče.

“Avtobus naših ribičev bi rad pripeljal v Sečo, da vidijo, kako vzgajate vaše izvrstne brancine,” je Wutte dejal Ireni Fonda. “Jaz pa pripeljem svoje sodelavce k vam, da spoznajo sladkovodno ribogojstvo,” mu je odvrnila, ko sta razpravljala o niansah v njuni dejavnosti in ugotavljala, koliko skupnih znancev imata. In da bi bilo zelo poučno, je dejal Jadran Furlanič, direktor Turističnega združenja Portorož, ko bi v Podjuno k Jernejevim prišli tudi gostinski delavci iz piranske občine in spoznali njihovo delo.

“Skočite v Portorož, mi pa se prihodnje leto zagotovo vrnemo k vam,” je gostiteljem in tudi županu tamkajšnje občine Žitara vas Josefu Straussu ob odhodu dejal piranski župan Peter Bossman. In prav zares se je zdelo, da ideja o turistični in še kakšni povezavi v regiji Alpe-Jadran ni zgolj puhlica, temveč zelo otipljiva priložnost, kot je prepričan predsednik Slovenske gospodarske zveze Benjamin Wakounig. SAŠO DRAVINEC