Kaj je dobro vedeti, preden se odpravite v gozd po gobe?
Gozdovi pokrivajo kar 58,4 odstotka naše dežele, zato spadamo med najbolj gozdnate države v Evropi. V teh dneh so jurčki, lisičke in druge gobe že pokukale na plano in razveselile ljubitelje gobarjenja.
Sezona rasti gob se sicer pri nas začne že marca in traja vse do pozne jeseni. Nabiranje se navadno začne z marčno polževko, aprila nabiramo smrčke, čez poletje lisičke in gobane, jeseni pa lahko v gozdu najdemo več različnih vrst gob.
Slovenski gozdovi so precej bogati z gobami, a ima vsaka regija določene značilnosti glede na sestavo gozda in tal. Tako se težko opredelimo, kje raste največ gob, vendar velja, da je diverziteta največja v mešanih gozdovih ter na bazičnih tleh, precej manjša je v iglastih gozdovih in na višje ležečih pobočjih.
Med najbolj priljubljenimi so jurčki, lisičke in dežnikarice, sicer pa je kulinarično zanimivih veliko gob, ki se razvrščajo v različne gastronomske razrede.
Nabiramo le tiste, ki jih poznamo
Nabiramo le tiste gobe, ki jih poznamo in za katere vemo, da so užitne. Če gob ne poznamo, jih pustimo pri miru, dotikamo se jih le pod nadzorom strokovnjakov pa še to na organiziranih pohodih, katerih cilj je spoznavanje (za nas novih) vrst gob. Gob v nobenem primeru ne brcamo ali teptamo!
Zaščitene vrste
Gobe, ki so na zavarovanem seznamu, pustimo pri miru. So redke, poleg morebitne (nekdanje) kulinarične vrednosti pa imajo še večjo vrednost za okolje, zato jih le občudujemo, morda fotografiramo, nikakor pa ne trgamo. O tem ozaveščamo tudi druge gobarje in ostale obiskovalce gozda.
Nabiranje gob je med Slovenci izjemno priljubljena dejavnost, a treba je upoštevati tudi pravila gobarjenja.
Poznan teren
Nabiramo le na terenu, ki ga dobro poznamo ali pa se opremimo z zemljevidom in kompasom. Z moderno opremo si ne bomo kaj dosti pomagali povsod, kjer je telefonski signal slab ali pa ga sploh ni. Prav tako pazimo, ko nismo sami, da imamo partnerja - nabiralca vedno na očeh. Niso redki primeri, ko so se v določenih okoliščinah izgubili tudi izkušeni gobarji. Najpogosteje se to zgodi med dežjem, zvečer in na enoličnem terenu, denimo na ravnini, poraščeni s smrekami, kjer se je še posebej težko orientirati.
Pred vstopom v gozd se pozanimamo, kje lahko pustimo avtomobil. Dostikrat se sicer v gozd lahko odpravimo peš ali z javnim prevozom, vedno pa to le ni mogoče, zato je pomembno, da sledimo redu tudi pri parkiranju.
Nabiramo le tiste gobe, ki jih poznamo in za katere vemo, da so užitne.
Omejena dnevna količina gob
Po zakonu smemo nabrati le 2 kilograma gob na osebo na dan. Tega se držimo, saj so gobe naravno bogastvo, ki ni na voljo v neomejenih količinah.
Način nabiranja je izjemno pomemben
Gobe vedno odrežemo z nožem tako, da je goba čim bolj vidna kot celota. To je še posebej pomembno pri nekaterih vrstah užitnih mušnic. Gobe shranimo v tršem predmetu, denimo v pleteni košari, ki omogoča, da goba nadaljuje s širjenjem spor. Uporaba plastičnih vrečk je za prenašanje gob prepovedana!
Strupene gobe in znaki zastrupitve z gobami
Večina nas ve, da med strupene gobe spada rdeča mušnica, takšna je tudi zelena, a v resnici nam še veliko drugih gob lahko povzroči zdravstvene nevšečnosti ali pa so celo smrtno nevarne. V slovenskih društvih so do zdaj odkrili okoli 30 smrtno strupenih vrst gob. Mednje spadajo denimo zelena mušnica, pomladanska mušnica, koničasta mušnica, opredena livka, vrtnarska livka ter koprenke.
Če katero izmed njih zaužijete, sicer še niste nujno v smrtni nevarnosti, a se lahko pojavijo različni simptomi zastrupitve, ki se razlikujejo glede na vrsto gobe. Primarni znaki so navadno bolečine in krči v trebuhu, slabost z bruhanjem, driska in huda žeja. Pojavijo se lahko tudi močno znojenje, zlatenica, motnje zavesti in dihanja, upočasnjen ali pospešen srčni utrip, glavobol in bolečine v mišicah ter zmedenost.
