Ko je nebo bliže, so razgledi bogatejši

VOJSKO > Vojsko, v poletnih dneh prijazno zaradi hladu, ki ga nudi planota, razpeta dobrih tisoč metrov nad morjem, in zaradi številnih zanimivosti, v nedeljo ni samevalo. Obiskovalcem, pohodnikom in kolesarjem, so so se na razglednem Hudourniku pridružili še ljubitelji pisane besede na literarnem popoldnevu.

Druženje ob poeziji in prozi je najmlajša veja, ki je lani pognala iz razvejanega kulturnega društva Planika.

Irena Hvala, ki kot organizatorka, pisateljica, igralka in režiserka, prepleta kulturno vejevje na planoti, pravi, da se srečujejo na krajih, ki so ljubi njim in obiskovalcem. Izpustili so le julijsko literarno druženje,

Jakobovo nedeljo, tisti julijski dan, ko pregovorno na planoti ni potrebno zabeliti peči, po tradiciji namenjajo kulturnemu srečanju Vojskarjev z vseh vetrov. Pred dobrima dvema tednoma so jih torej pozdravili z dvema avtorskima gledališkima premierama.

Minulo nedeljo pa so se znova zbrali ob domovinski prozi in poeziji, avtorskih pesmih posvečenih Vojskemu in modrih mislih Pabla Nerude. Prej so obiskovalce popeljali čez širno Slovenijo, pravzaprav vse od italijanskih Dolomitov čez Julijske Alpe do Karavank in v bližje vasice, posejane v tolminskem, idrijskem in cerkljanskem hribovju.

Kakopak le s pogledom, ki vse to prostranstvo objame z lepo urejenega 1148 metrov visokega razgledišča na Hudourniku. “Kot otrok sem od tod zelo rad opazoval vlake na Mostu na Soči in še dandanes me razgled s Hudournika fascinira,” je v dolino Soče pokazal Srečko Skok in na literarnem prebiranju posegel po delih Simona Gregorčiča.

Renata Hvala, predsednica Vojskega, ki je letos o njem napisala imenitno monografijo, je največ pozornosti namenila odlično vidnemu tektonskemu prelomu. Tistemu, ki je “zakrivil” idrijsko živosrebrno rudišče, sicer pa kot naš največji prelom v dobrem (naravne lepote) in slabem (potresi) povezuje Italijo, Slovenijo in Hrvaško.

S pomočjo legende (tudi te pridno zapisuje Irena Hvala) so razkrili še, od kod ime Hudournik.

Nobenih razbesnelih voda ni ob razgledišču, pač pa tod rastejo mnoge redke cvetlice. Prav odtrgano cvetje, ki ga je hotel zaljubljeni mladenič pokloniti dekletu iz sosednje vasi in ga pri tem obilo pomendral, naj bi razjezilo dobre vile do te mere, da so nad planoto razbesnele hudo uro.

Danes ta streže le z mirom in lepoto. Če pa boste med obiskom naleteli na vojskarske kulturnike, vas bodo postregli še s prijaznostjo in s hrano. Duhovni so v nedeljo dodali še domač smukavc in ocvirkovco.

SAŠA DRAGOŠ