Kraji, kjer je pogovor “guč”

PRLEKIJA > V pokrajini, kjer se Slovenske gorice zlijejo v Panonsko ravnino, živijo radoživi, prijazni ljudje. Ponosni so na svoje kraje, na svoje vino in na slavne rojake.

Meje Prlekije najpogosteje opredeljujejo z mejami pogovornega jezika, prleščine, ki ima vrsto svojskih besed in značilnosti. Nasploh je Prlekija tesno povezana z jezikom, saj so nekateri tamkajšnji rojaki z zlatimi črkami zapisani v slovensko jezikoslovje in literarno zgodovino. Tako je bil Prlek Fran Miklošič, ki je, čeprav je doktoriral iz filozofije in prava, na dunajski univerzi ustanovil katedro za slovanske jezike. Bil je med zagovorniki programa Zedinjena Slovenija, ki je terjal združitev slovenskih pokrajin in enakopravno rabo slovenskega jezika, eno leto pa je bil celo rektor dunajske univerze. Prleki so bili tudi Stanko Vraz, Edvard Kocbek, Bratko Kreft in Anton Trstenjak. V Ljutomeru je Karl Grossman posnel prvi slovenski filmski zapis, danes se po njem imenuje tamkajšnji tradicionalni Festival fantastičnega filma in vina. Prlek je bil tudi znameniti Janez Puh, po nemško Johann Puch, izumitelj, konstruktor in izdelovalec koles, motociklov in avtomobilov. Po licenci graške tovarne z njegovim imenom so bili izdelani tudi prvi motocikli v koprskem Tomosu. V politično zgodovino predvojne Jugoslavije pa je zapisan Anton Korošec, teolog, ki je med Slovenci dosegel najvišje funkcije v kraljevini, bil je tudi podpredsednik vlade.

Lotmerk, kje je to?

Središče Prlekije je Lotmerk, kot Prleki pravijo Ljutomeru, nekdanji trg, ki je leta 1927 pridobil mestne pravice. Ljutomer leži na robu ravnice, nad mestom pa se začenja vinorodni svet prleških gričev Ljutomersko - Ormoških goric. Sredi njih leži znameniti Jeruzalem, ki je - po eni od razlag -dobil ime po sliki Žalostne mater božje, prinešeni iz “pravega” Jeruzalema. Danes je vgrajena v oltar tamkajšnje cerkve. V 13. stoletju so se na Jeruzalemu ustavili križarji na poti v Sveto deželo, ki naj bi po drugi razlagi kraju dali ime, ker da je tukaj tako tako lepo, da je to zares Jeruzalem.

Na prepletajočem se gričevnatem svetu, kjer ta čas že pojejo klopotci, uspevajo številne sorte vinske trte, domačini pa so posebej ponosni na osvežujoči šipon in na očarljivi traminec, ki zadnja leta vse bolj pridobiva na veljavi in prepoznavnosti. Največji vinogradnik v Ljutomersko - Ormoških goricah je družba P&F poslovneža Vladimirja Puklavca, ki z mladimi sodelavci v vrhunsko opremljeni ormoški kleti nadaljuje družinsko tradicijo. Na Jeruzalemu so tamkajšnje gostišče prenovili v bleščeči Dvorec Jeruzalem, na poti med vinogradi proti Svetinjam pa slikovito Malekovo zidanico.

Republika Prlekija

Na poti po Prlekiji se obiskovalcem utegne zgoditi pravcata pustolovščina. Prlekija ima v Železnih Dverih sredi goric svojo vlado, njeni organi pa tu in tam kontrolirajo promet in preverjajo, ali so gostje opremljeni s popotnimi listi Republike Prlekije. Če jih nimajo, jih uniformirani pripadniki prleških oblasti v starodobnih motociklih in avtomobilih pospremijo na sedež vlade Republike Prlekije, kjer lahko pridobijo dokumente. A dobiti jih ne more vsak, poudarja Milan Belec, predsednik republike in gospodar na 350-letni Belčevi domačiji, ki je sedež vlade. Za popotni list se je treba izkazati z dobrim delom v čast in korist Prlekiji, pa četudi je to le dobra volja oziroma nakup steklenice prleškega vina ali bučnega olja.

V času trgatve je Prlekija še posebej očarljiva. Na številnih turističnih kmetijah in v gostiščih ponujajo tradicionalne prleške jedi, denimo prleško tünko, prleške murke (kumare) in prleško gibanico, k njim pa seveda prleško vino. Prlekija je tudi dežela termalnih vrelcev, tam so Radenci, od koder prihaja znamenita radenska, pa Banovci s termalnim kopališčem in bioterme Mala Nedelja.

SAŠO DRAVINEC