Nekoč stranišče, danes turistična jama
Pridevnik kraški biser običajno stoji ob velikih turističnih jamah. A vsaj enako žlahtnost bi lahko pripisali tudi manjšim jamam, ki niso tarče množičnega turizma. V njih je srečanje s temo in tišino podzemlja še bolj pristno, groteskne oblike pa še bolj žive. Srečate jih lahko v jami Vilenica.
LOKEV, VILENICA > Nedaleč stran (na odcepu glavne ceste med Lokvijo in Sežano) pa v jamo Vilenico ob nedeljah in praznikih ob 15. in 17. uri vodijo sežanski jamarji. Tudi z njimi se je mogoče dogovoriti za obiske zunaj urnika.
Na Krasu je mogoče obiskati še Grofovo jamo pri Brestovici; za obisk se je treba dogovoriti z Jamarskim društvom Sežana oziroma njegovo komensko sekcijo. Do vhoda v jamo se je treba sprehoditi po markirani poti iz Gornje Brestovice. Vodniki za obisk priskrbijo svetilke, ob večjih prireditvah in organiziranih pohodih po sledeh soške fronte v okolici, pa jamsko razsvetljavo priključijo na agregat. Jama je sicer dolga 350 metrov in 50 metrov globoka, v njej pa so urejeno stopnice. Ime je dobila po Grofovih hribih, ki so bili last devinske grofije. Jama je bila v prvi svetovni vojni preurejena v zaklonišče za avstro-ogrske vojake, ki so branili položaje na Grmadi. Na dnu jame se rov prevesi v brezno, ki je v času vojne služilo kot stranišče in smetišče.
Jama za visoke obiske
To je pravzaprav tudi pričakovano, saj je Vilenica najstarejša turistična jama v Evropi, odprta že vse od leta 1633. Svoj sloves pa je jama gradila tudi na bližini lipiške kobilarne. Tako si je na primer leta 1660 avstrijski cesar Leopold I. po obisku kobilarne ogledal še jamo. Med pomembnimi obiskovalci v 18. stoletju je v Vilenici zapisan še kralj Neaplja in Sicilije Ferdinand, naravoslovec Balthasar Haquet in avstrijski cesar Franc I. Kasneje je Vilenica zaradi novih odkritij v Postojnski jami začela izgubljati primat jamskega turizma, ponovno pa je oživela šele leta 1963, ko je upravljanje z njo prevzelo sežansko jamarsko društvo, in uredilo 450 metov poti ter jamsko razsvetljavo priključilo na elektriko.
Vilenica ostaja prva
Med obiskom jame in spuščanjem navzdol po 520 stopnicah gredo obiskovalci mimo vhodne Plesne dvorane, kjer so v prvi polovici prejšnjega stoletja domačini ob prazniku sv. Petra in Pavla prirejali plese, mimo Drevoreda kapnikov, kapniških zaves in Rdeče dvorane, kjer se izgubi vpliv zunanjega zraka in temperatura večno stoji na svojih desetih stopinjah Celzija. Na koncu steze, v Vilinski dvorani z 20,3 metra visokim kapnikom, menda najvišjim izmerjenim Krasu, misli, podkrepljene z domišljijo, ki v zasiganih stenah vidijo balerine, opice, smreke, hudiča in še marsikaj, hitro uidejo k deklici Marinci, ki naj bi jo ugrabile vile iz jame, in jo odpeljale v svoje domovanje. V zameno, da se je lahko vrnila k svoji mami, je morala vilam prinesti tri zlate pomaranče, ki jih je v vasi Prelože čuvala stara graščakinja. Botra zgodbam o vilah pa je bila temperatura, saj se je pozimi proti površju kot meglica dvigal toplejši zrak.
In čeprav meglice ne pripovedujejo več iste zgodbe in ne burijo več enake domišljije, jama pa ni več najpopularnejša v Evropi, ohranja svoje tisočletne kapnike in izredno barvitost. Mesto med prvimi ohranja tudi z mednarodno literarno nagrado, ki jo v Vilenici podeljujejo vsako leto.
HR