O najdaljši noči v letu, ki ni silvestrska

Meteorološko smo v zimo sicer stopili že 1. decembra, a za koledarski začetek zime velja dan zimskega Sončevega obrata oziroma zimski solsticij, ki se zgodi 21. decembra, vsake štiri leta pa dan kasneje.

Severni pol je najbolj oddaljen od Sonca

Zimski solsticij nastopi, ko kateri koli od zemeljskih polov doseže največji nagib stran od Sonca. To se zgodi dvakrat letno, enkrat na vsaki polobli. Poznamo torej poletni solsticij, ko je dan najdaljši, in zimskega, ko je dan najkrajši.

Začetek koledarske zime na severni polobli naznanja Sončev obrat ali zimski solsticij, ki se bo zgodil v torek, 21. decembra, ob 16.58. Pozornemu očesu ne bo ušlo, da bo ta dan pot Sonca potekala precej nižje ob horizontu kot sicer.

Sončev obrat je torej tisti trenutek v letu, ko je Sonce ob poldnevu (v svojem zenitu) navidezno najseverneje (na nebesnem Kozorogovem povratniku) ali najjužneje (na nebesnem Rakovem povratniku) na nebu, oziroma je najvišje ali najnižje nad nebesnim ekvatorjem. Poletni Sončev obrat, torej poletni solsticij, nastopi običajno med 21. in 23. junijem. Takrat se začne poletje. Zimski Sončev obrat oziroma zimski solsticij pa se, kot že rečeno, zgodi 21. decembra, le izjemoma (vsaka štiri leta) pa dan kasneje, torej 22. decembra.

Datuma zimskega in poletnega Sončevega obrata sta za obe polobli obrnjena iz preprostega razloga: ko je na severni polobli poletje, je na južni polobli zima. Ker je Zemljina vrtilna os nagnjena za kot 23° 26' 20" (23,439°) proti ravnini ekliptike, ravnini, v kateri kroži okoli Sonca, Sonce navidezno po nebu vsak dan potuje različno (približno 15°/h) in čez leto opisuje osmici podobno krivuljo.

Čaščenje solsticija

V preteklosti so zimski solsticij smatrali kot konec starega in začetek novega leta. Ta prelomen dan je za naše prednike, ki so častili Sonce, brez katerega ni življenja, veljal kot edino pravo in naravno novo leto. V starem ljudskem izročilu je bil zimski solsticij dan za praznovanje, saj je ne le naznanjal, da se bodo dnevi spet pričeli daljšati, ampak je bil tudi priložnost za to, da se počisti s starim in pripravi pot za novo.

Stoletja stari običaji tudi dandanes na tisoče ljudi privabijo k praznovanju zimskega solsticija. Na spletnem portalu kresnik.eu lahko preberemo, da se na ta dan na Irskem množica ljudi zbere na pokopališču Newgrange, ki je staro več kot 5000 let. Pokopališka komora je ob jutranjem vzhodu poravnana s Soncem. Sonce na solsticij prodre skozi strop komore in za nekaj minut osvetli njeno notranjost. Za ogled tega pojava se vsako leto prijavi nekaj deset tisoč ljudi. Na Japonskem zimski solsticij praznujejo z vročimi sadnimi kopelmi, ki jih napolnijo z lokalnim sadjem, ki se imenuje yuzu. Gre za citrus. Verjamejo, da jih takšna kopel obvaruje tudi pred prehladom.

Eno bolj znanih in priljubljenih zbirališč ob zimskem (in tudi poletnem) solsticiju je nedvomno angleški Stonehenge. Prisotni se zberejo na prazgodovinskem kraju, kjer med čakanjem na sončni vzhod plešejo, pojejo ali izvajajo jogo. Stonehenge velja za sončev popek sveta, saj je ob vzhodu na solsticij Stonehenge popolnoma natančno poravnan s Soncem. Mnogo ljudi verjame, da je bil Stonehenge nekoč astronomska opazovalnica. Okoli njegovih kamnov že tisočletja potekajo praznovanja in čaščenja solsticija.

Nekoliko manj so nad tem astronomskim pojavom najbrž navdušeni na skrajnem severu Evrope. V finskem Rovaniemiju, denimo, imajo ob zimskem solsticiju le dobri dve uri dnevne svetlobe.