Reševalni pas na avtocesti bi moral biti samoumeven

Pobudnik akcije Ustvarimo reševalni pas, ki je danes prerasla v pomembno neprofitno organizacijo, je Anže Albreht. Po poklicu reševalec, v prostem času prostovoljni gasilec PGD Dolnji Logatec in karakterno človek, ki pride vsaki stvari do dna. In zato prizna, da zna biti kdaj tudi zelo nadležen.

Prelomni trenutek zanj se je zgodil v letu 2013, ko se je s skupino gasilskih kolegov odzval na klic na pomoč na delu primorske avtoceste, kjer se je zgodila prometna nesreča. Nihče od voznikov v stoječi koloni se ni pravilno razvrstil, zato so sledili peklenski trenutki prebijanja skozi stoječo pločevino do mesta nesreče. Ker ni šlo drugače, sta s kolegom izstopila iz gasilskega vozila in pred njim tekla ter na takšen način voznikom sporočala, naj se umaknejo in ustvarijo nujno potrebni reševalni pas. Med tistim pogumnim tekom je Anže začel razmišljati, v čem je pravzaprav težava, da voznikom ni povsem jasno, da najverjetneje stojijo na mestu zaradi izrednega dogodka in se ne umikajo.

Kazen 200 evrov

Vozila z desnega prometnega pasu se morajo umakniti skrajno desno na odstavni pas, vozila na levem pa skrajno levo. V obeh primerih morajo zapeljati tudi prek bele robne črte. Kazen za napačno ravnanje je 200 evrov.

Nujno je bilo nekaj storiti

Posledica dogodka, ki mu nikakor ni dal miru, so bili prvi koraki k morebitnemu izboljšanju prometne kulture pri ustvarjanju reševalnega pasu na avtocestah. Po posvetovanju s policijo, Darsom in agencijo za varnost v prometu je ugotovil, da bo potrebno konkretno zavihati rokave, saj se s to problematiko nihče od pristojnih ni intenzivno ukvarjal. V tistem času je bilo postavljenih vsega skupaj šest večjih plakatov na celotnem avtocestnem križu, kar je bilo bistveno premalo za ozaveščanje voznikov.

Edino pravo in močno orožje je bilo deljenje zelo nazornih videoposnetkov na družbenih omrežjih, kako zelo zahtevne so intervencije, ko vozniki ne spoštujejo osnovnih pravil razvrščanja. Zavod Reševalni pas, ki je ustanovljen šele dobro leto, danes ni samo deljenje video posnetkov na družbenih omrežjih, ampak veliko več. Znanje in izkušnje, ki jih je Albreht s kolegi pridobil, v prostem času širi po šolah, društvih, gasilskih veselicah in povsod tam, kjer izrazijo željo po takšni tematiki. Zelo pomembno se mu zdi tudi tesno sodelovanje z Darsom, ki poteka tako rekoč dnevno.

Stanje se je izboljšalo

Njegovo delo je pravzaprav tek na dolge proge. Kot nekakšen maraton. Sam pravi, da nima cilja, ker na tem področju cilja ni mogoče doseči. Vendar se je v preteklih letih njegovo udejstvovanje obrestovalo. Letos spomladi je izvedel anketo, v katero je vključil 900 voznikov, in večina teh meni, da se je stanje precej izboljšalo oziroma se izboljšuje, zelo nizek delež pa je takšnih, ki na njegovo delo ne gledajo z optimizmom. Udejstvovanje je bilo v preteklosti večkrat opaženo tudi s strani pristojnih služb, zato so pred kratkim na počivališču Lom prvič organizirali dogodek, kjer so voznikom, povečini tujcem, delili brezplačne plastenke vode in letake z navodili, kako naj ravnajo v primeru prometne nesreče.

Po Albrehtovih besedah takšne terenske akcije vplivajo na čustva ljudi in jim hkrati dajo vedeti, da je promet dinamičen, nesreča pa se lahko zgodi zdaj in komurkoli. A priznava, da je utopično pričakovati, da se nikoli več ne bo zgodil zastoj, v katerem ne bo vzpostavljenega reševalnega pasu.

Tuji vozniki v naši državi pozabijo na osnovna pravila

Če so slovenski vozniki vendarle sprejeli nov način razvrščanja ob prometnih nesrečah, so največja nočna mora tuji vozniki, ki našo državo bolj ali manj prečkajo po avtocesti. Po Albrehtovem so avstrijski in nemški vozniki največje negativno presenečenje. Nasploh Avstrijci. Doma izjemno disciplinirani vozniki, ko prečkajo avstrijsko-slovensko mejo pa pozabijo na vsa pravila.

Najverjetneje je razlog v dopustniški noriji, ko preprosto izklopijo možgane in pred seboj vidijo le obalno destinacijo. Vsak voznik bi se moral ravnati po prometnih pravilih vsake države, a je takšnih le peščica. Posebno pozornost nase vlečejo tudi italijanski vozniki. Ti v svoji državi ne poznajo pravila razvrščanja in ustvarjanja reševalnega pasu, zato so nekakšen unikum v tem delu Evrope.