Še je socializem - živel 1. maj!

“Celo družino, si nor, to ni mogoče, to vendar ne more biti res.”

“Res je, res, pogreb bo jutri popoldne v Izoli. Jaz bom poskrbel za gospoda župnika in plehmuziko, ti pripravi poslovilni govor.”

Najprej sem se milo razjokal, kakor se za prijatelja spodobi. Kako se ne bi, moj prijatelj Silvano ima čudovito ženo in krasno hčerko. Če je imel tudi kakšnega sina, še nisem zvedel, a tega tudi nikdar ne veš. Če si dovolj bogat, se ti lahko kakšen javi tudi na samem tvojem pogrebu.

Tako sem se drugi dan odpravil v Izolo v črni obleki, s kravato, v beli srajci in z govorom v žepu, da častno pospremimo Silvanove najdražje na zadnji poti. A glej vraga, njegova hiša je bila zaprta, pa tudi na pokopališču ni bilo žive duše. Porka mižerja, sem zaklel, pa ne da sem zgrešil dan pogreba ali uro? Saj ni danes prvi april!

Ker je Silvano rajši zahajal v svoj vinograd kot v cerkev, sem pogledal v njegovo kažeto. In res ga najdem, ob sodu, vsega žalostnega. Družbo so mu delali le sosed Lino in mačke.

“Silvano, moje iskreno sožalje,” mu sežem v roko in se mu na rami milo razjočem.

“Daj, daj, Toni, zaradi tistih usranih kokoši se res ni treba jokati! Toni, nehaj, kaj tuliš, saj me zaradi tistih norih kur ne bo vrag vzel.”

“Kakšnih kur?” si brišem solze.

“Kaj ne veš, da mi je podlasica podušila celo kurjo družino s petelinom vred?”

“O moj Jezus,” mi je vzelo sapo, “kje sta pa žena in hčerka?”

“Sta šli za nekaj dni na špas,” mi je Silvano pojasnil.

“Ojoj, ojoj, Štefan je pa naročil za pogrebni obred župnika in pleh muziko. Lino, teci hitro in odpovej pogreb. Za pokop kur nista potrebna ne župnik ne muzika. O ubogi Silvano, kaj boš pa zdaj, ko boš naenkrat ostal brez jajc?”

“Mi bo že sosed Štefan priskočil na pomoč. Kur se pa ne dotaknem več.”

In namesto šintarja je po mrtve kokoši prišel Silvanov daljni sosed Lojze: “Jest jemam dva pesa,” je rekel, “kakuši jima bom lepo skuhal in bosta imela praznično pojedino za 1. maj.”

Lojze je podušene kure odnesel v svojo kažeto pod Belvederjem nad Simonovim zalivom, jih dal v velik kotel in začel kuhati kurjo obaro za svoja psa. Ko je iz hotela najbolj zadišalo, so se mimo pripeljali člani nekega levega sindikata s harmonikarjem. Šli so pripravljat kres za 1. maj. Obara je iz kotla tako opojno vabila, da se je enden izmed sindikalistov okorajžil, stopil k Lojzetu in ga povprašal: “Gospod, za koga kuhate toliko obare? Koliko pa je porcija?”

“Ker ste glih vi od sindikata in ker je 1. maj, naj bo po dva evra porcija.”

Sindikalist je ves navdušen z veselo novico stekel k tovarišem: “Fantje in punce, super kurja obara, samo po dva evra!” In že so stali v vrsti ob kotlu. Lojze jim je radodarno zajemal debela bedra in jih gostil.

Sindikalisti so se mastili in kar naprej hvalili: “Še, še je socializem, ne bodo ga kar tako uničili.”

“Še so komunisti!” je vzkliknila gospa Polona.

“Naš Lojze je res pravi komunist!” so ponavljali drugi.

“Samo dva evra in taka porcija! Naj živi naš Lojze, živel prvi maj!”