Shakespeare po medvedje

To je zgodba o prav posebnem medvedu in njegovi ljubezni. “On je bil drugačne klase; zmlada že, še kot fantič, je iskal družico zase, drugo vse je njemu nič,” piše o svojem Romeu Tone Pavček. V pesnitvi, zgovorno podnaslovljeni Medvedja ljubezenska zgodba, pesnik mojstrsko posvoji ogrodje Shakespearove klasike in jo prikroji potrebam otroške literature, začinjene s pravo mero brezčasnega sporočila o zavedanju človeškega sobivanja z naravo.

Podobno kot pri prvi iz serije “živalskih” pesnitev Po morju plava kit (Miš, 2010), ki je bila uvrščena med najboljša svetovna literarna dela v letošnji zbirki White Ravens 2012, je tudi tokrat za pesnjenje črpal navdih iz sodobne zgodbe o živalih in ljudeh, natančneje iz nesrečnega izleta medveda na ljubljanski Rožnik, s katerim si je prislužil ime Rožnik in nalog za odstrel, na koncu pa so si ga privoščili krivolovci.

Pavček je seveda v svoji zgodbi nad aktualnostjo, vedno univerzalen in brezčasen, a medved, ki išče in najde družico, se sooči z domačim “rompompomom” in se naposled v iskanje drage odpravi v mesto, kjer jo najde v živalskem vrtu. Gre tako za zgodbo o ljubezni kot zgodbo o svetu, ki mu vladajo ljudje: “Komaj se zazrl je v njene njene oči, zaznal njen topli dah, zatulile so sirene, mesto udarilo preplah.” Kajpak je medved moral pasti, Juliji pa je od žalosti počilo srce. “Mesto se je oddahnilo. Krizni štab je razpuščen. Srečno ljudstvo se vrnilo spet mrtvilu v objem,” sklene pesnik.

In na koncu pristavi še poduk, tak ki velja za velike in male, za živali in ljudi. Kakor je Pavček rad dejal, je ljubezen nekaj krasnega, “sladka radost, dragotina, pramen sreče dragocen in kdaj majhna bolečina kot na pesmi lep refren”.

MAJA PERTIČ GOMBAČ