Tradicija ohranjena, oglja pa manjka
Do zadnje malenkosti premišljena oglarska nedelja, obujanje spomina na nekdaj množična oglarjenja na krniški planoti, zabeljena z značilno kulinariko, kulturo in zabavo, je ohranila sloves najbolj imenitne in zato tudi najbolje obiskane etnološke prireditve na Idrijskem. Krepko čez tisoč obiskovalcev je imelo kaj videti, slišati, se naučiti in nasmejati.
IDRIJSKE KRNICE > Oglarska nedelja je že nekaj let tridnevni praznik spomina na nekdaj množično oglarjenje na krniški planoti. Tudi tokrat so se obiskovalci v petek in soboto množično zbrali ob oglarski kopi, prepevanju, muziciranju in igri ob njej. V nedeljo, ko je kopa dogorela in so z nje trgali oglje, pa se je šest ekip okoliških turističnih društev pomerilo v sestavljanju ogelnic, vaška oglarja Ajnže in Frence pa sta strla marsikakšno okroglo in nasmejala množico obiskovalcev.
Od polen prek polente do ogelnic
Novodobnim, v sestavljanju miniaturnih ogelnic izkušenim oglarjem, so organizatorji pripravili hlodovino, listje in zemljo. S pripravo ravno pravšnjih polen, sestavo kop v dveh zlogih, njihovo zadelavo z listjem in zemljo in prižiganjem, so se morali znajti sami.
V treh krogih so ekipe - ob domačinih še Šebreljčani, Ledinci in Vrsničani, Novačani, Zavratčani in prvič Lokavčani - žagali, sekali, zlagali in se, prijetnim 20 stopinjam Celzija navkljub, pošteno spotili.
Oglarsko delo je trdo, uspeh oglarjenja pa tiči v potrpežljivosti. Na to sta opozarjala Martina Podgornik in Pavel Magajne, ki sta navzoče skrbno vodila skozi vsa opravila in zgodovino oglarjenja. Tudi tisto najtršo, ko so oglje kuhali na malodane vseh krniških domačijah, da so te sploh lahko preživele številčne družine. Na srečo so bili kupci iz sosednje Furlanije in rudnik živega srebra iz Idrije kar nekaj stoletij željni njihovega črnega zlata.
Medtem ko so ogelnice, skrbno zložene na križ, rasle in so jih pedantno prekrili, je iz kotličkov dišalo po polenti in zabeli. Gospodinje, ki svojih oglarjev niti v krizi niso puščale lačnih, so jo tokrat skuhale dovolj za tekmovalce in obiskovalce. Kar je je zmanjkalo, so dodali organizatorji. Tričlanska komisija pa je ob obliki ogelnic, gostoti zloga, času postavljanja skrbno ocenila tudi delo gospodinj oziroma spodbudo, ki so jo 'oglarjem' nudile spremljevalne ekipe.
Oglja v Sloveniji manjka
Če - sicer redki - slovenski oglarji še pred nekaj leti s svojim črnim pridelkom niso imeli kam, sedaj domačega oglja na trgu primanjkuje. “V Sloveniji letno proizvedemo 410 ton oglja, trg pa povprašuje po vsaj tisoč tonah. Združeni v društvu oglarjev spodbujamo kraje s tradicijo, naj se lotijo oglarjenja in oglje oddajo društvu, kjer smo oblikovali znamko slovensko oglje,” je povedal predsednik društva Jože Prah iz Zavoda za gozdove, ki spodbuja oglarjenje.
Tudi Krničane je skušal spodbuditi, a je predsednik turističnega društva Aleš Magajne dejal, da ga, kljub velikemu povpraševanju, na planoti ni junaka, ki bi se oprijel umazanega in podcenjenega dela. Če ima oglar svoj les, s povprečno ceno 0,65 evrov za kilogram pokrije približno 80, brez lesa le 59 odstotkov stroškov. Oglja pa je v sosednjih državah, iz katerih ga uvažamo, v izobilju. Zato ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo oglarjenje spodbuja s polovično, nepovratno denarno pomočjo. Inštitucije EU pa ponujajo tudi brezplačne peči za pridelavo oglja. “Peči nočemo. V društvu bomo naredili vse, da bomo ohranili tradicionalno pridelavo oglja. Zato je za nas zelo pomembno ohranjanje znanja na tovrstnih prireditvah, ki jih je v Sloveniji vse več,“ je tudi Krničanom za odlično prireditev čestital Prah.
Jože Magajne, ki je sestavil kopo iz šestih kubičnih metrov lesa in Julijan Carli, ki je ves teden bedel ob njej in “kuhal” oglje, sta dodala še besedo, dve o oglarjenju. Medtem ko sta iz ogelnice trgala oglje, sta pribila, da sta se, čeprav stara oglarska mačka, oglarjenja pripravljena oprijeti le za potrebe poklona dedom, ki so z njim pomagali preživeti tudi njiju.
Besedilo in fotografije:
SAŠA DRAGOŠ
