Vdova po nesreči podmornice Titan prejela le blato

Pred skoraj tremi leti je svet pretresla tragedija podmornice Titan, ki je med potopom k razbitinam Titanika implodirala. V nesreči je umrlo pet ljudi. Med njimi sta bila tudi pakistanski bogataš Shahzada Dawood in njegov sin Suleman.

Prvotno bi morala v podmornico sesti Shahzadova žena Christine, a je svoje mesto prepustila sinu, saj si je ta neizmerno želel deliti to izkušnjo z očetom. Christine Dawood je zdaj prvič podrobneje spregovorila o posledicah te odločitve in o nepredstavljivi bolečini ob izgubi, poroča britanski Guardian.

Družina je posmrtne ostanke prejela šele devet mesecev po tragediji. Christine pojasnjuje, da so jim pristojni izročili le dve majhni škatli, veliki približno kot škatli za čevlje. V njih ni bilo trupel, temveč le "blato", ki je ostalo po katastrofalni imploziji.

Mešanica DNK na dnu oceana

Ameriška obalna straža je skrbno preiskala razbitine, vendar reševalci veliko niso mogli rešiti. Našli so večji kup neprepoznavnih ostankov, kjer se je DNK vseh žrtev popolnoma premešal. Pristojni so vdovi ponudili del te mešanice, a je to zavrnila. Odločila se je, da bo obdržala samo tisto, kar so strokovnjaki nedvoumno pripisali njenemu možu in sinu.

Žalovanje ostaja njen vsakdan. Christine priznava, da se še vedno uči, kako dati prostor svoji žalosti. Sobe svojega sina in moževe pisarne se še vedno ni dotaknila. V kuhinji celo nedotaknjen stoji model ladje Titanik iz lego kock, ki ga je Suleman nekoč sestavljal več ur. Ob najtežjih dneh odide v sinovo sobo, sede na njegovo posteljo, kjer včasih spi domača mačka, in se prepusti čustvom.

Zanemarjena varnost in toksično okolje

Podjetje OceanGate, ki je organiziralo usodno odpravo in katerega izvršni direktor Stockton Rush je prav tako umrl v podmornici, se po nesreči sooča s hudimi kritikami. Preiskovalci so odkrili številne varnostne vrzeli pri izdelavi in vzdrževanju plovila. Podjetje je zanemarilo osnovna tehnična načela in ignoriralo opozorila ter incidente na prejšnjih potopih. Toksično delovno okolje je celo preprečevalo zaposlenim, da bi na glas izrazili svoje varnostne pomisleke.