Vesna Krošlin Grlj: “Poklicani smo, da pomagamo, ne da sodimo”
V Namestitvenem centru na Debelem rtiču pomaga beguncem iz Ukrajine, da se laže vključijo v naše okolje. Nenehno je med njimi, njihova desna roka in dobra prijateljica. In to, da jim lahko pomaga z drobnimi dejanji ter občutek, da se veselijo ponovnega snidenja, osrečuje tudi Vesno Krošlin Grlj iz Hrvatinov.
Njena zgodba je preprosta. Ljudem je rada pomagala že od nekdaj, zadnja leta pa to počne bolj organizirano, v sklopu Slovenske filantropije.
“Že kot otroku mi je bilo všeč, da sem nekomu nekaj dala ali posodila, samo da je imel, da je bil zadovoljen. Verjamem pa, da vsi ne moremo biti takšni,” mehko pove.
“Begunci se odpravijo na pot, ker si želijo boljšega življenja. Poklicani smo, da jim pomagamo, če lahko. Če pa tega ne moremo, vsaj ne delajmo škode.”
Begunci, s katerimi se je srečevala, pa naj so bili z Balkana, iz Sirije ali Ukrajine, so v ljudeh vzbujali sočutje, a tudi občutke razklanosti. Nemalokrat se srečujemo s stavki, zakaj dajemo njim, našim pa ne. “Takšni negativni komentarji redno zastrupljajo družbena omrežja. Srca so pogosto škrta. A ko narediš nekaj dobrega za sočloveka, narediš dobro tudi zase. Moja babica je imela pregovor, da z eno roko daš, z drugo pa dobiš nazaj. Saj ni pomembno, kaj to je. Lahko je samo nasmeh. Begunci se odpravijo na pot, ker si želijo boljše prihodnosti. Poklicani smo, da jim pomagamo, če lahko. Če pa tega ne moremo, vsaj ne delajmo škode.”
Naučila se je, da ljudi ne gre v nič prepričevati. “Eno leto sem že z Ukrajinci na Debelem rtiču in če pomislim, da bi morala biti na njihovem mestu jaz, me zmrazi. Res jih vidim kot junake. Ukrajinci niso prišli na počitnice na morje. Bežali so pred vojno. Svoje življenje so čez noč spravili v en kovček in so šli. Mi pa te kovčke napolnimo prostovoljno, ker gremo na dopust. Še med desetdnevno vojno v Sloveniji nam ni bilo treba bežati. Ostali smo doma.”
Glej globalno, deluj lokalno, verjame Vesna Krošlin Grlj. “Še vedno sem tisti otrok, ki si je predstavljal, da je svet kot rožica. Želim si, da bi bilo tako. Upanja ne izgubljam in še zmeraj verjamem v človeka. Človek je še vedno moja največja vrednota.”
Ampak v Vesni Krošlin Grlj živi še ena strast - moda. “Moda in delo z begunci ne glede na nesrečo, ki jih je pripeljala k nam, imata veliko skupnega. Trenutek, ko se človek, begunec, utrujen od dolge poti, neko jutro zbudi in si reče, da je čas dozorel za slovo od stare trenirke ali čevljev, za barvanje narastka, za rdečo šminko, je zelo pomemben. S tem dejanjem se dvigne iz apatije, iz žalovanja in v tem je ogromno pozitivne energije. Nakar jaz dodam še ščepec modnega nasveta in smo vsi zadovoljni,” se nasmeji Vesna Krošlin Grlj.