Z zvestimi bralci Primorskih novic tokrat v prazničnem Varaždinu (FOTO)
Izleti Primorskih novic, s katerimi nagradimo naše zveste bralce, so vedno posebno doživetje. Med približno 4000 prijavnicami smo izžrebali za dva avtobusa izletnikov in jih minuli petek popeljali v Varaždin. Na poti do praznično okrašenega hrvaškega baročnega mesta so pokušali še oljčno olje in se družili s praljudmi.
VARAŽDIN > Dva avtobusa sta se, prvi iz Kopra, drugi iz Nove Gorice, na pot odpravila v zgodnjih jutranjih urah. Strupen mraz na Ravbarkomandi, kjer so se Primorci združili, so pomagali odgnati dišeči krofi in “borovničke”. Med vožnjo proti vzhodu Slovenije sta vodiča izletnike kratkočasila z informacijami o zgodovini in posebnostih krajev, mimo katerih so se vozili. Pri Celju je izza oblakov pokukalo sonce in nakazalo, da bo izlet spremljalo lepo vreme.
Prvi postanek je bil v oljarni Jeruzalem SAT v Središču ob Dravi, kjer že več kot 100 let po naravnem postopku pridelujejo bučno olje. Uporabljajo predvsem štajersko oljno bučo, pri kateri semena nimajo luščine, prevlečena so le s tanko kožico temnozelene barve.
Bogomir Kofol
naročnik PN iz Dolenje Trebuše
“Na Primorske novice smo naročeni, odkar obstajajo. Všeč mi je, ker je časopis v hiši vsak dan, preberem vse, lokalne novice, šport, kroniko ...”
“Tukaj je letna proizvodnja, suhe bučnice se lahko namreč skladišči tudi dve leti in več. V sušilnicah jih septembra posušimo, v oljarni pa te 'golice' predelamo v bučno olje,” je po dobrodošlici z bučnim likerjem izletnikom razložila Katja Čurin iz oljarne.
Od namazov do rulade iz buč
Po filmčku, ki jih je popeljal “od polja do olja”, so se izletnikom pocedile sline ob bogato obloženih degustacijskih mizah. Poleg klasičnega štajersko-prekmurskega bučnega olja, ki je paradni konj oljarne in ga pridelujejo s praženjem mešanice moke iz bučnih semen in tople vode, so okušali še druga olja, od hladno stiskanega do ptujskega s čebulo. Brbončice so plesale tudi ob “bučoteli”, sladkem čokoladnem namazu z bučnicami in oljčnim oljem, pa roladi, biskvitu in številnih drugih jedi iz buč.
Libero Tuljak
naročnik PN iz Šalare
“V Varaždinu sem od leta 1959 do 1961 služil vojsko. In od takrat do danes nisem bil več v tem mestu. Preprosto ni bilo prilike, čeprav sem vozil avtobus.”
Kaj jih čaka na naslednjem postanku, v Razkrižju ob meji s Hrvaško, pa si verjetno izletniki niso niti približno predstavljali. Domačini so jim pripravili duhovito predstavo o življenju praljudi, od primitivnega oranja do priprave kruha iz pirine moke in vode do sušenja živalskih kož. Na koncu so s “praljudmi” v pradavni naselbini še zaplesali ob tolčenju s palicami.
Pot proti prazničnemu Varaždinu, ki je bil glavni cilj izleta, je tako minila v sproščenem vzdušju. Najprej so si izletniki ogledali znamenito varaždinsko pokopališče, ki je izjemen primer parkovne arhitekture, nato pa so se odpravili v središče baročnega mesta.
Jelena Toth
direktorica varaždinskega turističnega združenja
“Varaždin je idealno mesto za intimno adventno zgodbo. Dogajanja so lahko intimnejša, ambienti manjši kot v večjih mestih. V pol ure lahko prehodite celotno dogajanje in se imate lepo, kar je pa bistvo vsakega doživetja.”
Od dedka Mraza do angelčkov za srečo
“Varaždin je idealno mesto za intimno adventno zgodbo. Dogajanja so lahko intimnejša, ambienti manjši kot v večjih mestih. V pol ure lahko prehodite celotno dogajanje in se imate lepo, kar je pa bistvo vsakega doživetja,” nam je povedala direktorica varaždinskega turističnega združenja Jelena Toth. Očitno so v Varaždinu bistvo tudi zadeli, saj jih je v lanskem adventnem času obiskalo kar 50.000 ljudi, samo njihovega legendarnega dedka Mraza je obiskalo 20.000 mladih in malo manj mladih obiskovalcev.
Adventno zgodbo so v Varaždinu začeli resneje razvijati pred sedmimi leti in jo uspeli dvigniti na najvišjo raven na Hrvaškem, nekateri pravijo celo, da v tem delu Evrope. Sinonim za njihov advent je eden bolj izvirnih dedkov Mrazov, kot jih lahko srečate po naših in tujih mestih. Dvometrski nežen in duhovit orjak s čisto svojo dolgo belo brado zna potolažiti vse malčke, ki se ga sprva malce bojijo, nasmejati tiste razposajene in v dobro voljo spraviti tudi odrasle. Ker je njegova lanska hišica postala premajhna, so mu letos postavili 400 kvadratnih metrov veliko čarobno mesto, mu priskrbeli tudi babico Mraz in vilince, ki za otroke prirejajo ustvarjalne delavnice, Grinčevo jamo, suvenirnico in sladki kotiček.
Ob robu starega mestnega jedra so letos postavili tudi 23-metrsko panoramsko “čarobno” kolo, nedaleč stran pa še drsališče s 40-metrskim ledenim toboganom. “Vsi smo bili nekoč otroci in iskali kakšen 'bregec', da bi se po njem spustili s sankami. Otroci na ta način spoznavajo doživetja, ki jim jih mile zime že vrsto let odrekajo, odrasli pa se vračamo v otroštvo. Videli smo, da obiskovalcev mraz ne moti. Če le ne bo dežja, upamo, da jih bomo letos našteli več kot 150.000,“ nam je povedala Jelena Toth.
Primorski izletniki so ob ogledu največjih znamenitosti začutili ta praznični utrip, v “mestu angelov” pa so poiskali tudi Anđelinjak in Muzej angelov, saj angeli prinašajo srečo in veselje.
Na izlet z vnukinjo
“Naročnik Primorskih novic sem že več kot 30 let in zdaj sem bil prvič izžreban za izlet. Pravzaprav oba z ženo, samo ona je imela danes nekaj drugega, pa sem vzel s seboj vnukinjo,” je povedal Nikola Sorič iz Manžana, ki ga je na izletu spremljala Laura Sorič, ki živi le streljaj od dedka, v Boninih. “Ker delam prek študentskega servisa, sem si lahko vzela prosto in zdaj sva tukaj. Bili smo že skupaj na izletu, vendar s celo družino, prav sama midva pa sva zdaj prvič,” nam je povedala Laura. Nikola je pojasnil, da je bil doslej le enkrat v Varaždinu, in sicer pred 40 leti. “Super, lepo nama je bilo, samo moram pa povedati, da je slovensko vino absolutno boljše od hrvaškega,” je pogovor sklenila Laura.
Zmenki na pokopališču?
“V Varaždinu sem od leta 1959 do 1961 služil vojsko. In od takrat do danes nisem bil več v tem mestu. Preprosto ni bilo prilike, čeprav sem vozil avtobus,” nam je povedal Libero Tuljak iz Šalare pri Kopru, ki je bil na izletu skupaj z ženo Marielo. “Seveda sem prepoznal mesto. Moram pa povedati, da mi je bilo takrat zelo čudno, ko sem videl po teh trgih hoditi dekleta posebej in fante posebej. Na plesih po Primorskem smo se takrat vsi pomešali, tukaj pa so bili ločeni. In še ena stvar se mi je zdela čudna: da so se mladi pari ob nedeljah dobivali na zmenkih na pokopališču. To varaždinsko pokopališče je res nekaj posebnega, vendar se nam je zdelo čudno, da so se mladi dobivali tam. Na splošno pa mi je Varaždin ostal v zelo prijetnem spominu,” je povedal. Zato se je tudi prijavil na izlet in bil presrečen, ko je bil izžreban.
Da sta že več kot 30 let naročnika Primorskih novic, je zaslužna žena Mariela, ki se je ob odhodu v pokoj - delala je v koprski porodnišnici - naročila na časopis. “Rekla sem, zdaj ne bom hodila več toliko ven in moramo imeti sveže informacije,” je pojasnila. “Zdaj sva že drugič na vašem izletu in prav lepo se vama zahvaljujeva,” sta povedala.
Same pohvale za izlet in naš časnik je imel tudi Bogomir Kofol iz Dolenje Trebuše. “Na Primorske novice smo naročeni že, odkar obstajajo. Všeč mi je, ker je časopis v hiši vsak dan, preberem vse, lokalne novice, šport, kroniko ... Zelo sem vesel, da sem bil izžreban za ta izlet, videli smo res veliko zanimivega.” Ljudmila Bavcon iz Stare gore pa se izletu ni odpovedala, čeprav po operaciji kolena še težko hodi. Na vprašanje, od kdaj bere Primorske novice, nam je odgovorila: “Ravno včeraj sem o tem razmišljala. Mislim, da že najmanj 40 let. Pogledam vse in kar mi paše, preberem, najprej osmrtnice. Na izletu pa me je navdušilo kar vse po vrsti.” Barbara Laharnar s Šentviške Gore, ki je na naš časnik naročena pet let in je tudi zelo uživala na izletu, pa nam je zaupala: “Večinoma preberem vse, kar je aktualno. Najbolj zanimiva je kronika, včasih se ob prebiranju člankov v tej rubriki tudi nasmejemo. Zadnja stran je ponavadi tudi dobra, motijo pa me reklame v časniku.”
Od vseh naročnikov in bralcev Primorskih novic pa je bil obisk Varaždina zagotovo najbolj intimen za štajerskega Primorca Zvonimirja Šerdonerja iz Kopra. Doma je iz Šaleške doline, z ženo (sicer iz Gorenj pri Postojni) sta živela v Radizelu pri Hočah pri Mariboru in ko je pred 20 leti hiša zanju postala preveliko breme, sta jo prodala in se preselila v Koper. “Ta izlet me je pritegnil zato, ker imam na varaždinskem pokopališču pokopano mamo in brata. Brat je pred mnogimi leti dobil službo v varaždinski livarni, se s Štajerske preselil sem in si tukaj ustvaril družino. Mama je potem zadnjih 20 let živela pri njemu,” je pojasnil in z rožami ter svečama odhitel na njun grob. Po bratu ima dva nečaka, eden se je sicer preselil v Nemčijo, drugi pa ostal v Varaždinu in je prišel pozdravit svojega strica ter mu za vse udeležence izleta prinesel turistične brošure o Varaždinu.
“Lahko vam samo čestitam, da se lotevate organizacije takih izletov, vem, da to ni poceni zadeva. Zahvaljujem se vam in vam želim, da bi vam tudi sicer uspevalo, čeprav vem, da tiskanim medijem danes ne ravno cvetijo rožice,” je še povedal aktiven upokojeni strojni inženir.
