Za Stanka Močnika je prostovoljstvo kot kruh
sašaStanko Močnik je ob očetu - poveljniku gasilcev - kot otrok stopil v zanj najlepšo dejavnost. Gasilstvu se razdaja že 43 let, dan in noč. Ponoči kot vodja reševalnih akcij, tudi nočni vodja lanskega največjega gašenja požara na Krasu. Po težki preizkušnji je vesel, ker so vsi prostovoljci in domačini ostali nepoškodovani.
Cerkljan Stanko Močnik je kot otrok stopil v prostovoljno gasilsko društvo in tej ter še nekaterim sorodnim dejavnostim ostal zvest do danes. Gasilec ostaja, del dolžnosti v drugih organizacijah pa skuša odložiti. Da bi se končno nekoliko bolj posvetil družini, ki mu skozi dolga leta odsotnosti stoji ob strani.
“To je naš teren, ki ga poznamo in obvladamo,” je večer za večerom katastrofalnega požara na Krasu preko medijev Močnik deloval pomirjujoče. Tudi na približno 900 gasilcev in prostovoljcev, ki jih je usklajeval. Ker je prostovoljstvo zanj kot kruh in gasilce, v eni najboljših prostovoljskih organiziranosti v Evropi, neizmerno ceni, je, čeprav Cerkljan, z domačim terenom mislil resno. “Naši kraji se razlikujejo. Razmere na Krasu so drugačne kot v hribih, a smo premagali vse razlike in se usposobili za pomoč povsod. Delujemo kot eden in dobro sodelujemo s poklicnimi gasilci,” je povedal kot prostovoljni poveljnik severnoprimorske gasilske regije.
“Naši kraji se razlikujejo, a smo razlike premagali in se usposobili za pomoč povsod. Delujemo kot eden in dobro sodelujemo s poklicnimi gasilci.”
S poklicnim gasilcem, vodjem akcije na Krasu Simonom Vendraminom, se je tudi sam zgledno usklajeval. Večno bo hvaležen, da so vsi sodelujoči i ostali zdravi in domačinom, ki so jih spodbujali. Tudi družini. “Nisem imel fizičnega dela, a so se mi zjutraj noge tresle do te mere, da ne bi mogel varno sesti v avto,” je povedal.
V Cerkno ga je vozila žena, da se je z vzpodbudo družine zjutraj pripravljen vrnil na Kras. V zadnjih letih je kot poveljnik, tudi predsednik cerkljanske gasilske zveze, sodeloval in usklajeval vse večje požare in nesreče. “Kraškega požara in velike nevarnosti ob podirajočih drevesih ob žledu leta 2014, ob tem pa se negotovosti, ker so bile številne vasi odrezane od sveta, ne bom nikoli pozabil,” pravi.
Hvaležen je Ivu Boscarolu, ki je gasilcem nesebično pomagal. “Tudi država je izpolnila svoje obljube in opremo obnavljamo,” je zadovoljen. Bolj potiho je dodal, da del društev žal še ni oddal poročil. A to, vsaj delno, razume. S papirji gasilci niso na ti, ob klicu na pomoč se takoj odzovejo. Tudi sam. “Na Krasu smo se veliko naučili. Upam, da ne bomo imeli več tako velikega požara. Če bom še usklajeval delo, bom marsikaj naredil drugače,” zagotavlja.