Zmaga pokvarjenih
Franjo Frančič je že pred tremi leti v pravljici O princu, ki mu je počilo srce opisoval naš kruti svet, vanj pa postavil tudi novo O princu, ki je želel spremeniti svet. Naslovni junak zgodaj izgubi starše in se dolgočasi v samoti dvora, nakar sklene, da se bo, preoblečen v navadnega popotnika, podal med podložnike.
Sreča predstavnike različnih slojev in poklicev: bogataša, modreca, župana, kmeta, klovna, pesnika ... Srečanja z njimi mu slikajo neveselo podobo sveta: pohlep je premagal poštenje, marljivost se je umaknila pokvarjenosti, nasilje je pohodilo prijaznost, malodušje je preglasilo radoživost. Največ Frančiča se skriva v pesniku, ki ugotavlja, da besede “vse prevečkrat zgrešijo” in da vsakdo med nami “teče svoj sredobežni krog malega ali velikega pekla”. Trpijo in umirajo celo otroci. Dobronamernemu princu se nazadnje izjalovi tudi plemenita namera, da bi svoje bogastvo razdelil med revne. Zgodbo, motivno in sporočilno nekoliko sorodno Twainovi povesti Kraljevič in berač, je Bojan Jurc obogatil z zgovornimi ilustracijami ključnih dogodkov, pripoved pa bi bila še očarljivejša, ko bi se Frančič ognil tujkam skeptičen, direkten in trans, ki v pravljici zazvenijo še bolj tuje kakor sicer. AG