Riba smrdi pri glavi
Če bi Drago Matić s tako dobrimi poslovnimi rezultati vodil pristanišče Trst ali katero drugo luko v pomorsko razvitih državah, bi se verjetno lahko kitil s kakšno plaketo častnega občana.
Pri sosedih, denimo, šefa tržaške luke Zena d'Agostina nosijo na rokah od Trsta do Rima. Ker se zavedajo, kaj pomeni pristanišče za mesto in državo. Vlada v Rimu za pristanišče in pripadajočo železnico zagotavlja veliko denarja. In, ja, seveda so d'Agostinu podelili tudi pečat mesta Trst.
Pri nas pa - boljši kot so rezultati, večjih pritiskov je deležna uprava pristanišča. Ne preseneča, da delavcem prekipeva; hodijo delat v podjetje, v katerem zadnji teden v mesecu, ko se dobi nadzorni svet, ne vejo, ali bo uprava naslednji dan še ista ali bo izza vogala prišel kdo drug.
In ko vedo, da bi lahko imeli še boljše rezultate, če jih ne bi ovirali državni birokrati. Primer iz serije: Luka izvaja redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture za javni promet, a letni načrt za to mora najprej potrditi ministrstvo za infrastrukturo. September (!) je, načrt za letos pa še ni potrjen, tako da v Luki že osem mesecev ne morejo nič, čeprav so računali na prihodke od tega. Pa bo kdo na ministrstvu odgovarjal? Seveda ne. Zna pa se zgoditi, da bodo umne glave s SDH v kaki študiji prefrigano podvomile, ali je uprava Luke sposobna uresničiti načrte.
Komu lahko torej bolj tehtno očitamo, da ne sodeluje? Tistemu iz Luke, ki se ne hodi kazat s čelado k Cerarju po gradbiščih in s Popovičem na štiri oči na čevape, ali tistim, ki ne zagotovijo pogojev za delo in razvoj logističnega podjetja z daleč najvišjim dobičkom?
Umirimo žogico, se je po maratonski seji nadzornikov posul s pepelom prvi nadzornik Luke Rado Antolovič. In priznal, da riba smrdi pri glavi, pri nadzornikih torej. Če bodo sami bolj konstruktivni, bo lahko bolj konstruktivna tudi uprava. Bomo videli.
Seveda pa se strinjamo z ugotovitvijo, da bi Luka lahko delala še boljše. A to navsezadnje velja za vse nas, tudi za SDH.