Basen za današnjo rabo
Dobro in koristno je, kar je do nedavna počela večina staršev, otrokom pred spanjem brati zgodbe, da se umirijo in jim tako razvijati čut za dobro, prav in sočutnost. Da ne bodo zrasli v hudobne in pohlepne egoiste. Glede na sedanjost, preplavljeno z egotripi, neotesanci in koristolovci pa se krepi vtis, da mnogim otrokom pred 20, 30, 60 ... leti starši niso brali poučnih zgodbic, primernih za zdrav razvoj. Tudi ta basen diši po tistih iz preteklosti, ki trkajo na zdravo pamet ...
Za dvanajstimi gorami in dvanajstimi vodami obstaja z zelenjem, cvetjem, zelmi, sadnim drevjem, trto, žiti, gobami in še mnogim drugim koristnim rastlinjem obrasla deželica. V njej so leta in leta v sožitju živela vsa živa bitja. Hrane, vode in drugih darov narave je bilo v izobilju. Sporov ni bilo. Po nenapisanih pravilih je vsak po najboljših močeh skrbel za lasten zarod in sorodstvo, v druge se ni vtikal. Vsak je opravljal naloge, ki omogočajo dobro življenje, ohranjanje ravnotežja in sožitje. Zato ni bilo lakote, žeje, bolezni, sporov, rabuke in vojn.
Trmast volčji poglavar ne najde izhoda, saj hoče zmagati v tej vojni. Ta samodržnost škodi deželici in njenemu obstoju.
Tako je bilo leta in desetletja. A nekega jutra so Bulšija, alfa samca volčjega krdela, prebudile čudne sanje. Videl se je s tropom za mizo, obloženo z dobrotami, ki so tako dišale, da je bil ves moker okrog gobca. Jedača in pijača se je ponujala v zlatem posodju. Stregli so jo zajci, veverice, koze, miši, podgane, mravlje in polži. S pladnji so tekali sem in tja, čakajoč na konec požrtije, ko bodo lahko hvaležno prevzeli ostanke, prepričani, da je tako prav in da so volkovi milosrčni! Volkovi so imeli volčji apetit in nažiranja zlepa ni bilo konec. Ko ga je le bilo, pa so kar popadali po tleh. “O, to sploh ni slabo! Tako bomo poslej živeli - v brezdelju in naganjanju drugih, da delajo za nas in nam strežejo, hvaležni za ostanke! Moramo strniti vrste, strašljivo zatuliti in pokazati čekane, da bo celemu svetu jasno, da smo mi glavni!” je sklenil Bulši in takoj sklical sestanek tropa. Doživel je gromko tuljenje v znak potrditve.
Odtlej se je življenje v deželici korenito spremenilo. Kraljeval je Bulšijev trop ob pomoči čete pretkanih zaveznikov. Ker pa vselej ne gre vse kot po maslu in so volkovom občasno kakšni drugi alfa samci kakšne druge živalske vrste skušali odtegniti kakšen privilegij, so se začeli vrstiti občasni ravsi. Vendar pa je volčji trop vselej uspel izsiliti svoje in se je tako na uveljavitev svojega prav že kar razvadil. Zato to početje do potankosti obvlada, se zna poenotiti, pokazati zobe, strašljivo tuliti in zavzeti položaj za krvoločen napad. Še zlasti se to zgodi, ko jih začne trgati v kosteh zaradi pojava nadležnih levih ciklonov. A trop kar naprej ponavlja svojo mantro: “Mi smo najpomembnejši na tem delu sveta, mi smo vaša prihodnost. Ostali ste vsi odvisni od naše dobre volje in ustvarjeni za naše podložnike! Mi mislimo za vas!”
Da bi volčji trop zmogel vladati temu delu sveta še prihodnja tri desetletja, je usposobil svoj podmladek in ga okrepil z jazbečjo vrsto ter sklenil trden zavezniški pakt z družinami podlasic, jazbecev, močeradov in šakalov. Vsi ti zavezniki malce drugače, a enako vestno skrbijo za svoje dobro. Obojim je eden skupnih ciljev ta, da onesposobijo sleherni novi pojav nadležnega levega ciklona. Zato tu in tam zavestno ustvarijo krizno stanje in se pojavijo kot njegovi edini odrešitelji. To počnejo vzvišeno in z dobršno mero cinizma ter s podcenjevanjem vsega drugotnega in drugačnega. To privre na plan tudi, ko se konfrontirajo z gamsi, mufloni, ovcami, risi, medvedi, srnami, regami, kunami, prepelicami in fazani, ki jih sicer ne ponižujejo tako očitno, kot sebi podložne ježe, slinarje, mravlje, miši, podgane, veverice, koze in zajce. Predvsem pa terjajo od vseh, da jim ležijo pred nogami in jih častijo kot bogove ali vsaj kot izbrance med izbranimi.
A časi se spreminjajo in pred meseci je nastal neobičajen zaplet. Neučakani trop si je znova zaželel še več, pa je trčil na odpor. Alfa samec, muflon Dan z mogočnim, dvakrat zavitim rogovjem, je namreč že dalj časa zbiral okrog svojega ovčjega tropa še kune, jerebice, fazane, prepeličji ter račji zarod. Obenem so mu simpatije izrazili še srnjad, vidre, bobri in risi. Celo medvedi so najavili, da so pod določenimi pogoji pripravljeni sodelovati. Kar je Bulšija še dodatno razkačilo in skovalo nepopisno trmo, svojeglavo zaletavost, oholo prepotentnost, osornost, žaljivo podcenjevanje in poglobilo že tako velik apetit, ki je zrasel v pogolten pohlep. Bulši je kot sogovornika zavrnil alfa samca Dana in zahteval raco Mico, uradno prvo odgovorno za njegovo dejavnost. Raca Mica pa nima poguma in tudi suverena ni dovolj, da bi z volkom znala češnje zobati, zato se je potuhnila. Tako se je volčji trop še bolj vkopal in mu zato sužnji živež pošiljajo le še z galebi. Kar vodstva tropa ne moti, saj je odločen vztrajati, ne glede na posledice in ne glede na dejstvo, da zaradi lakote, ker ne dobijo niti ostankov več, že umirajo njihovi sužnji. In ne glede na to, da je volčja miza vse bolj usmrajena in polna črepinj. A volčji poglavar ne dovoli k mizi niti smetarjem in čistilcem. Slepo zaverovan vase ne vidi in ne prizna, da so ga mnogi volkovi že davno zapustili, se preobrazili in živijo mirno življenje, v sožitju z ostalim svetom.
Bulšijeva trma je brezmejna, izhoda tudi ne najde, ker hoče iziti iz te vojne kot zmagovalec. Posledice samodržnosti pa vse bolj škodijo vsej deželici in njenemu obstoju. Zato je načelnica, sova Mirka, oba alfa samca pozvala k premirju. Kar pa je za volčje dojemanje prišlo očitno iz napačnih ust, saj je sova samostalnik ženskega spola ... Tako se katastrofa poglablja, saj Bulši in Dan vztrajata vsak na svojem okopu. Da bi stvar razpletli, so se kot posredniki ponudili netopirji in odprli pogajanja za tesno zaprtimi vrati. Ali se bosta egotripa vendarle konstruktivno umirila, bo kmalu jasno. Med tem ves deželni živelj stiska pesti in upa na zmago zdrave kmečke pameti. Čeprav je tudi kmetov v deželici vsak dan manj …
Tako zdaj kaže, da so za končni izid krivi - kmetje!.
P.S.: podobnosti z realnostjo so zgolj naključne.