“To je konec, moj edini prijatelj, konec”
Na današnji dan pred pol stoletja je v Parizu po predoziranju s heroinom zastalo srce Jima Morrisona, pevca kultnega ameriškega benda The Doors. Umrl je pri rokersko razvpitih 27 letih, a še zmeraj odmeva mogočni glas kulturnega odpora šestdesetih let, edinstven se oglaša v divji, mistični poeziji, v skladbah Light My Fire, The Crystal Ship, Riders On the Storm ...
PARIZ > “Hočemo svet in hočemo ga zdaj!” James Douglas Morrison, 8. decembra 1943 rojen na Floridi, kriči v enajstminutni When the Music's Over, potem ko je ugotovil, da so Zemljo, našo lepo sestro, opustošili in oropali, jo trgali in grizli ... Ob njem nažigajo klaviaturist Ray Manzarek, kitairist Robby Krieger in bobnar John Densmore.
Ni bil “samo” pevec, bil je poet, filozof, poln demonskega in božanskega, izzivalec, nasprotnik koncepta lastnine, kapitalizma, zagovornik rituala, praznovanja življenja, hedonist, ljubitelj najrazličnejših opojev in teles, ujet med vizije, uroke, kače ... Marsikaj o njem slovenskemu bralcu v knjigi Očividec (zbirka Aleph, Center za slovensko književnost, 2011) pove pesnik Tibor Hrs Pandur, ki je poslovenil Morrisonove pesmi in jim pridal ustrezno divjo spremno besedo.
Že zdavnaj pa je dobri stari - in večno mladi - Jim seveda vplival tudi na naše muzikante. Ko nam je pred leti Boris Bele, kitarist in pevec benda Buldožer, v intervjuju povedal, da spet bere Aldousa Huxleyja, smo se ujeli v zanimiv krog: Huxley je napisal knjigo The Doors of Perception (Vrata zaznave), po kateri je Jim Morrison poimenoval svoj bend, Buldožerji pa so - že po odhodu Marka Breclja iz skupine - posneli pesem Smrt Morisona Džima. Ampak Bele je v odgovoru pojasnil, da Huxleyja ni spoznal prek Morrisona: “Spoznal sem ga čisto slučajno. V tistih časih smo se ljudje več pogovarjali kot danes, ko naokrog šibajo sporočila po prenosnih telefonih, mailih, ponudbe je ogromno, potrošniška mentaliteta je v razcvetu. Včasih je bilo drugače. Ko je kdo našel dobro ploščo ali dobro knjigo, je to pokazal še drugim, vse smo si izmenjavali.”
Doorse mu je priporočil mlajši brat Doce Marolt, pevke Belih vran, diskofil: “Rekel mi je, da so Doorsi zelo dobri, dal mi jih je poslušat, padel sem na rit in od takrat sem vsako njihovo plato naročil, še preden je izšla. Na dan izida sem jo že poslušal.”
Jim Morrison je najbolj užival, kadar je pel dolg, improviziran blues, tak brez začetka in konca. Ja, prijatelj moj, danes je dan za njegov The End.
