Veliki pesnik, preživelec, Jud tudi v slovenščini
Danes praznujemo 100. rojstni dan Paula Celana, enega najpomembnejših svetovnih pesnikov po drugi svetovni vojni. Ob njegovem jubileju so pri Beletrini v slovenskem prevodu izšle mojstrove Zbrane pesmi, ki jih je prepesnil Vid Snoj.
Paul Antschel, ki je pozneje priimek spremenil v anagram Celan, se je 23. novembra 1920 rodil v družini nemško govorečih Judov v Černovcih, prestolnici Bukovine, ki je po razpadu Avstro-Ogrske prišla pod Romunijo, danes pa je del Ukrajine. Od blizu se je seznanil tako z nemškim nacizmom kakor s sovjetskim komunizmom. Pot ga je vodila v Bukarešto, na Dunaj in v Pariz, vanj pa je usodno zasekala druga svetovna vojna. Starše je izgubil v nacističnem koncentracijskem taborišču in šoah, množični pomor več milijonov Judov in drugih, zamolklo odmeva v njegovi poeziji.
Zaslovel je s svojo prvo objavljeno in še zmeraj najslavnejšo pesmijo Todesfuge (Fuga smrti), “Guernico povojne evropske literature” z znamenitim “črnim mlekom zgodnosti”, v Psalmu pa je glas posodil pobitim, ki jih nihče “ne zgnete spet iz zemlje in ila”, nihče ne ogovori njihovega prahu, tistim, ki so nič bili, so in bodo.
Kakovosten prevod njegovih izbranih pesmi je Niko Grafenuaer leta 1985 izdal v zbirki Lirika pri Mladinski knjigi in pritegnil tudi študenta primerjalne književnosti, danes profesorja, zaslužnega za prepesnitev skoraj celotnega pesnikovega opusa. Dr. Vid Snoj je najprej prevedel monografijo dr. Johna FelstinerjaPaul Celan: pesnik, preživelec, Jud, pred tremi leti izdano v zbirki Labirinti pri LUD Literatura, letos pa si je nominacijo za Sovretovo nagrado prislužil s prepesnitvijo Celanovih Zbranih pesmi, pri Beletrini izdanih v dveh knjigah na skupno nekaj manj kot 2000 straneh. Izjemno težko prevedljivo poezijo, polno neologizmov, skrivnosti in navezav na vse mogoče, Snoj bralcu približa s številnimi opombami in osvetlitvami Celanovega življenja, obteženega z duševnimi težavami in pretrganega s samomorom v Seni.
Zvočno in pomensko razkošno poezijo v dvojezičnih Zbranih pesmih zaužijemo tako v nemških izvirnikih, natisnjenih na levih straneh, kakor v slovenskih prevodih, postavljenih na sosednje knjižne bregove.
Celanova poezija v prostem verzu je zahtevna, a sodbe, da je hermetična, so pesnika bolele; pri kolegih so ga motile prav prazne metafore. Sčasoma je opuščal blagozvočnost in raje zvenel rezko. “Odločil sem se za zvestobo, njegovih pesmi niti v slovenščini nisem delal spevnejših,” je Snoj nedavno povedal v pogovoru s Petro Koršič v ciklu Beletrina v živo.
Preberite še: Poezija po Auschwitzu
