ChatGPT za župana
Ob pogledu na predvolilne plakate, generirane z umetno inteligenco, se mi želodec obrne na popolnoma enak način kot takrat, ko na avtocesti pred seboj zagledam belega BMW-ja celjskih registrskih številk.
Očitno je neka generacija lokalnih politikov pravkar odkrila umetno inteligenco. In kot se za generacijo, ki je internet večinoma osvojila prek verižnih elektronskih sporočil in fotografij z napisi "Dobro jutro, prijatelji", spodobi, je navdušenje nepopisno. Nenadoma lahko vsakdo postane grafični oblikovalec, fotograf, glasbeni producent in urbanist.
Kandidati so pomlajeni, zglajeni in digitalno prenovljeni. Obrazne gube so izginile, lasje so postali gostejši, svet je lepši. Nekateri so videti, kot da so se pravkar vrnili s snemanja cenene slovenske TV nadaljevanke. Škoda le, da jih bodo volilci srečali v živo. Brez filtra in brez možnosti, da bi jim algoritem popravil še kakšno izjavo.
Kot da plakati niso dovolj, je tu še predvolilna glasba. Koper je tudi letos poskrbel za svoj prispevek k zvočnemu onesnaževanju. Jasna Softić je namreč zgenerirala svojo "melodijo morja in sonca" ter presegla celo glasbeni zmazek, kancerogeno serenado, ki je pred leti odmevala iz štabov Borisa Popoviča. Človek bi si mislil, da je bila tista izkušnja dovolj za nekaj generacij kolektivne odpornosti proti predvolilnim glasbenim poskusom. A očitno je treba nekatere lekcije ponavljati. Tudi na ušesih.
V Ilirski Bistrici je medtem Emil Rojc umetni inteligenci zaupal tudi zemljepis. Rezultat so plakati, na katerih se imena krajev pojavljajo v različicah, ki jih domačini doslej še niso poznali. Če že umetna inteligenca ne pozna občine, v kateri kandidiraš, bi ji bilo morda pred objavo smiselno pokazati vsaj zemljevid.
Posebna kategorija so futuristični ChatGPT-renderji mestnih središč. Naše občine so nenadoma videti kot križanci med Dubajem, Singapurjem in vesoljsko postajo iz Vojne zvezd. Vse se blešči, vse je monumentalno in obsijano z večnim mediteranskim soncem. Na trgih se sprehajajo ljudje, ki nikoli ne iščejo parkirišča, ne čakajo na avtobus in ne kličejo občine zaradi razpadajočega pločnika. Takšna mesta obstajajo samo v glavi algoritma in predvolilnih fantazijah ljudi, ki imajo o urbanizmu približno toliko pojma kot Darth Vader o urejanju zelenih površin.
Seveda pa vsaka uporaba umetne inteligence ni enako nedolžna. Če se lahko ob pomlajenih kandidatih, vesoljskih mestih in napačno zapisanih imenih krajev predvsem zgražamo in nasmejimo, je zgodba drugačna, ko umetno ustvarjena vsebina začne ponarejati politično realnost.
S tem je postregla kar centralna SDS, ki je objavila fotografijo iz Izole z umetno generirano množico podpornikov. Kdor pozna Izolo, predvsem pa Izolanke in Izolane, ve, da so v tem mestu SDS naklonjeni približno toliko, kot so v Afganistanu naklonjeni marinirani svinjski vratovini. Ne gre več za to, da si je kandidat odstranil nekaj gub, temveč za ustvarjanje vtisa, da ima politična opcija podporo, ki je v resničnem svetu očitno nima. To ni več slab grafični dizajn, ampak ponarejanje politične kulise.
Pri vsem skupaj je najbolj fascinantno, da se ti ljudje očitno niti za trenutek ne vprašajo, kako smešno je vse skupaj videti. Res verjamejo, da bodo volilci ob generični podobi mesta pomislili: wow, kakšna vizija! Da bodo ob računalniško sestavljeni serenadi začutili ponos in pripadnost. Da bo nekdo zaradi njihovega digitalno pomlajenega obraza nenadoma dobil zaupanje v prihodnost občine.
In potem ti isti kandidati govorijo o podpori mladim, lokalnim ustvarjalcem, kulturnem utripu in podjetništvu. Veste, med mladimi je precej oblikovalcev, fotografov, glasbenikov in tekstopiscev. Nekateri so celo iz vaših občin. Morda bi jih lahko najeli in jim plačali za njihovo delo. Zakaj bi dal nekaj sto evrov lokalnemu glasbeniku, če lahko Suno sestavi skladbo, ki zveni kot odpadni material z Evrovizije?
Takšno politično komuniciranje bo kvečjemu še koga odvrnilo od volitev. Politični abstinenti bodo v teh izdelkih dobili samo še en dokaz, da je vse skupaj predstava, v kateri je resničnost postala izbirna nastavitev.
Za vse sveže spreobrnjence v vero umetne inteligence med kandidati na lokalnih volitvah imam preprost predlog. Plačajte enega prekletega oblikovalca, fotografa ali glasbenika in dajte delo ljudem, ki dejansko živijo v vaših občinah. Morda vam bodo celo povedali, da je vaša ideja zanič. To je ena od prednosti sodelovanja z resničnimi ljudmi: niso vsi programirani, da vam prikimavajo.
Umetna inteligenca vam lahko izdela obraz, mesto, pesem in celo celotno predvolilno resničnost. Za zdaj pa še ne more poskrbeti, da ne boste izpadli kot popolni bebci. Čeprav nekateri zelo vztrajno preverjajo tudi to možnost. •