Kako glasba in politika pašeta v isti koš?

Če imaš mikrofon in ga ne uporabiš, si ga že uporabil. A ne v svojo korist, temveč v korist tistega, ki želi, da ostaneš tiho.

Ko govorimo o genocidu v Gazi, o sistematičnem pobijanju civilistov kjerkoli v svetu, o evropskem mencanju in moralni akrobatiki, ni več prostora za “jaz sem tukaj samo zaradi glasbe”. Glasba ni vakuum, nikoli ni bila. Od partizanskih pesmi do punka, od hip hopa do kantavtorjev. Vedno je bila politična. Samo včasih se je to priznalo, danes pa bi marsikdo rad, da je umetnost sterilna kot zobozdravstvena ordinacija.

Kot je bilo rečeno na nedavnem festivalu MENT, ne gre za to, da bi glasbeniki morali spregovoriti. Gre za vprašanje, če so glasbeniki pripravljeni iti korak dlje od suhoparnih objav na družbenih omrežjih ter bojkotirati festivale in prizorišča, ki sodelujejo s spornimi partnerji ali izvajalci. Primer tovrstne prakse je denimo bojkot letošnje Evrovizije, ko je del slovenske scene pokazal hrbtenico in se jasno zoperstavil hinavščini Evropske radiodifuzne zveze (EBU). Celo “kokoli” Joker Out oziroma Bojan Cvjetićanin je brez diplomatskega mehkega tkiva povedal, da EBU “meša drek”. Jasno, brez sprenevedanja, kot smo ga vajeni od nekaterih slovenskih estradnikov.

Na drugi strani pa se pod žarometi sonči duo Maraaya in njun zlati prinašalec Luka Basi. Oni so se odločili moralni kompas elegantno obiti tako, da gredo v boj za evrovizijski cirkus prek San Marina. Ker, seveda, problem ni v principu, ampak v geografiji. To je približno tako, kot če bi si vegan privoščil en dober, masten zrezek. Ampak samo, če je pečen v tujini. Če je - tehnično gledano - čist. Ampak o moralnem kompasu Raaya in gospe res ne bi na dolgo razpredal.

No, na desni strani slovenskega političnega parketa pa je s političnim izpostavljanjem glasbenikov manj zadržkov. Naj spomnem, da je pred časom Janševa SDS prek svojega propagandnega aparata zagnala natečaj za najboljšo slovensko domoljubno pop rock pesem. In ne boste verjeli - dobili smo jo! A žal gre za domoljubje po meri SDS. “Hočejo harmoniko nam vzeti sred Ljubljane, hočejo iz Dražgoš narediti sveti kraj”. Če je to vrhunec kulturne ofenzive, potem smo res v varnih rokah. Naslednji korak je verjetno konceptualni album o ogroženosti kranjske klobase.

A šalo na stran, tudi to je politika, tudi to je uporaba glasbe kot ideološkega orodja. In če lahko desnica instrumentalizira harmoniko, potem ima levica pravico instrumentalizirati vest.

Pomembno pa je razumeti naslednje - reagirati na vse in bojkotirati vse povprek je hipsterijanska utopija. Ideja, da bomo bojkotirali vsak dogodek, kjer je eden od pokroviteljev “sporen”, je sicer moralno čista, a žal ekonomsko infantilna. Glasba ni hobi. Je poklic in (verjeli ali ne) nekateri ljudje od tega živijo.

Spomnimo se primera skupine Niet, ki je bojkotirala Nočno izmeno v Anhovem zaradi povezave z Alpacemom. Drža vredna spoštovanja. A tukaj je catch: Niet si to lahko privoščijo. Mlad bend, ki še lovi večje odre, pa si tega pogosto ne more. Dokler so takšni dogodki množično obiskani, spremljani in medijsko pokriti, bo bojkot za marsikoga luksuz.

Niet bodo preživeli brez Alpacema, Alpacem pa brez Nietov. Mladi bend pa tako izgubi ključno priložnost. In potem pride internetna inkvizicija, ki zahteva absolutno čistost, hkrati pa nikomur ne plača najemnine.

Mladi glasbeniki so danes pogosto ujeti med dvema ognjema. Med na eni strani željo po uresničitvi svojih ciljev in na drugi strani strahom, da jih bodo neizprosni spletni moralisti razglasili za kolaborante s sovražnikom. A vendar to še ni izgovor za molk tam, kjer je molk sramoten.

Pred časom so v Luciji na rap dogodku gostili naciste. Ne metaforične.Tiste prave. In ko smo novinarji po dogodku želeli izjave glasbenikov, jih je več odgovorilo, da “samo delajo glasbo” in “se s tem ne bodo ukvarjali”. To, dragi moji, je bila takrat intelektualna kapitulacija. Pod odrom ti paradirajo ljudje, ki sanjajo o etničnem čiščenju, ti pa rečeš, da te politika ne zanima. Nisi apolitičen, ampak si nekaj oportunističnega, kar se začne na p in konča na izda.

Bistvo ni v tem, da morajo glasbeniki vsak teden podpisati novo peticijo. Bistvo je v tem, da imajo takšen ali drugačen družbeni vpliv. In kdor ima vpliv, mora reagirati, ko je meja prestopljena. Genocid je taka meja. Neonacizem je taka meja. Razgradnja demokracije je taka meja.

Pa še to: bojkot, ko je iskren, ustvarja skupnost. Ljudje, ki rečejo “ne”, se prepoznajo. Povežejo. Ugotovijo, da niso sami. To je morda majhna kaplja v oceanu geopolitike, a je velik val v mikrosvetu scene. Skupnost ni zgrajena na tišini, temveč na pogumu.

Volitve bodo minile. Harmonika bo ostala. Evrovizija tudi. Vprašanje pa je, kdo bo imel pogum stati na pravi strani zgodovine. Ker glasba brez hrbtenice ni umetnost. Je kulisa. In kulise se menjajo. •