Ignacijin Urbi et orbi

Medtem, ko ste se nekateri na družbenih omrežjih prepirali, če se bolj spodobi praznovati dan reformacije ali noč čarovnic, se je v Murski Soboto zgodila še ena državna proslava. Za nekatere je bil to dan Primoža Trubarja in rojstva pisane slovenske besede, za druge pa priložnost za razmislek o krščanskih koreninah Slovencev in iskanje dokaza, da brez krščanstva ne bi imeli ne kulture ne Evrope ne dostojanstva. Človek bi skoraj pomislil, da smo se znašli na kakšni vatikanski sinodi, ne pa na državni proslavi.

Proslave nisem spremljal v živo. Govoru ministrice za kulturo Ignacije Fridl Jarc sem prisluhnil šele dan kasneje, ko so se praznični duhovi že nekoliko polegli. Priznam, hitro mi je bilo žal. Ne zaradi Trubarja, ne zaradi krščanstva pa tudi ne zaradi kakšne posebej zapletene teološke razprave. Temveč zato, ker je ministrici v nekaj minutah iz zgodovinske vloge krščanstva uspelo sklamfati tezo, da je slovenska kultura tako neločljivo povezana s krščansko vero, da je že prizadevanje za njuno ločevanje tako rekoč herezija.

Ignacija Fridl Jarc si je za tokratno proslavo izbrala precej ambiciozno nalogo. Primožu Trubarju je želela postaviti spomenik, slovenski kulturi vrniti korenine, Evropi pojasniti njene etične temelje, šolskemu sistemu očitati zgodovinsko amnezijo, digitalnemu svetu napovedati kulturno pogubo, vmes pa še malo obračunati s tistimi, ki bi si drznili ločevati kulturo od vere. Vse to v enem govoru. Če bi imela še pet minut, bi najbrž uredila še razmere na Bližnjem vzhodu.

To je sicer že nekoliko prepoznaven slog ministrice. Ko je nekoč razlagala, da socialna varnost umetniku škodi, saj ga udobno življenje prikrajša za dragocene življenjske izkušnje, je iz posamezne ideološke predpostavke sestavila univerzalni zakon umetniškega ustvarjanja. Zdaj iz zgodovinske vloge krščanstva izpeljuje univerzalni zakon kulturnega obstoja. V enem primeru naj bi umetnost potrebovala trpljenje, v drugem naj bi kultura potrebovala krščanstvo. Resničnost je očitno precej manj zapletena, kadar jo lahko razložimo z eno samo veliko idejo.

Toda Ignacijin Urbi et orbi ima težavo. Začne se pri zgodovinskih dejstvih, nato pa z njimi počne tisto, kar je v politiki vedno nevarno: iz tega, kar je bilo, izpeljuje, kaj bi moralo biti.

Začnimo pri tistem, o čemer ni posebnega spora. Krščanstvo je pomembno vplivalo na razvoj slovenske pismenosti in književnosti. Brižinski spomeniki so verska besedila, Primož Trubar je bil protestantski duhovnik, Dalmatin je prevedel Biblijo. Tudi Slomšek je s pobudo za ustanovitev Mohorjeve družbe pomembno prispeval k razvoju slovenskega založništva. To so zgodovinska dejstva, ki jih ni treba niti olepševati niti zanikati. Težava nastane, ko iz njih poskušamo sestaviti dokaz, da mora slovenska kultura tudi danes ostati zvesta krščanskemu izročilu.

"Ob tej tradiciji je torej neodgovorno načrtovati, kako bomo posekali krščanske korenine slovenske kulture in potem upali, da se bo v našem času bujno razcvetala in rodila obilne sadove," pravi ministrica. Toda kdo pravzaprav načrtuje sekanje teh korenin? Kdo želi iz učbenikov izbrisati Trubarja, iz knjižnic Dalmatina, Mohorjevo družbo pa preimenovati v Inštitut za širjenje brezbožnosti? Ministrica ne pove. Namesto tega ustvari prikladnega sovražnika, heretika, ki bi rad ločeval kulturo od vere, zgodovino naroda od zgodovine krščanstva in pri tem celo protestiral ter pridobival pravna mnenja.

A ločevati nekaj od nečesa še ne pomeni zanikati njune povezanosti. Sekularna država ne trdi, da krščanstvo ni vplivalo na slovensko kulturo. Trdi, da zgodovinski vpliv ene religije ni razlog, da bi ji država danes namenjala poseben ideološki položaj. Trubarja lahko spoštujemo, ne da bi morali verjeti v Boga. Človek je sposoben tudi tega. V Ignacijinem svetu očitno nekoliko manj. Tam se iz zgodovinske vloge krščanstva rodi obveznost, da moramo iz njega črpati tudi danes. Če ne, bomo posekali korenine, podrli hišo in najbrž še izdali narodni interes. Krščanstvo se tako elegantno razširi iz zgodovine v sedanjost, iz sedanjosti v prihodnost, iz kulturne dediščine v merilo kulturne legitimnosti.

Ministrica trdi tudi, da v preteklem izobraževalnem sistemu o krščanskem izročilu skorajda nismo slišali ničesar. Res? Trubar, Dalmatin, reformacija in Brižinski spomeniki so del slovenske kulturne zgodovine in šolskega kanona.

Če meni, da so bili njihovi verski konteksti obravnavani premalo poglobljeno, bi bilo zanimivo slišati konkretne podatke, analizo učnih načrtov in predloge izboljšav. Toda veliko lažje je namigniti, da je nekdo desetletja prikrival resnico, kot pa pokazati, kaj natančno naj bi bilo zamolčano.

Podobno je s tujejezičnimi napisi, digitalizacijo in pogovorno slovenščino, ki jih ministrica poveže z rušenjem dediščine slovenskih protestantskih piscev. Skrb za slovenski jezik je nujna. Toda tujejezični napis ni samodejno grožnja, digitalna tehnologija ni sovražnik knjižnega jezika, pogovorna slovenščina pa ni zarota proti Trubarju. Jezik je živ, ker se spreminja in uporablja. Tudi Trubar ni sedel križem rok in čakal, da se bo slovenščina sama od sebe razvila v sodobni knjižni jezik.

Slovenska kultura si zasluži več. Krščanstvo je del njene dediščine, pomemben in neizbrisljiv. Toda ni njen edini lastnik, še manj pa vratar, ki bi odločal, kdo lahko vstopi. Svoboda veroizpovedi vključuje tudi svobodo, da človek ne veruje, ustavna ločenost države in verskih skupnosti pa ni zarota proti krščanstvu. Je varovalo, da nobena vera ne postane pogoj za polnopravno pripadnost skupnosti. Ignacija Fridl Jarc ima vso pravico verjeti, da je krščanstvo temelj njenega sveta. Nima pa zgodovina nobene dolžnosti, da bi njeno vero spremenila v obvezno razlago slovenske kulture. Trubar je slovensko besedo pomagal odpreti ljudem. Škoda bi bilo, če bi jo pet stoletij pozneje kdo uporabil za to, da bi jim pojasnil, iz katerega duhovnega vira morajo živeti.

Stati inu obstati, da. Toda ne zato, ker nam je ministrica razložila, da brez krščanskih korenin ne bo sadov. Slovenska kultura je preživela dovolj stoletij, da lahko prenese tudi ljudi, ki v njene korenine ne verjamejo. Če jo ogroža že zahteva po ločitvi države in vere, potem je morda težava manj v sekularizmu kot v tistih, ki bi jo radi za vsako ceno obdržali na povodcu.