Ministrica za življenjske izkušnje
Zadnjični mišici mi vzneseno zaploskata vsakokrat, ko politiki odkrijejo novo zakonitost narave. Nekaj, kar je bilo od nekdaj skrito v meglicah zgodovine, potem pa se nekega dne po naključju znajde na neki strankarski televiziji in se nam razodene. Tokrat smo izvedeli, da socialna varnost umetniku nikakor ne koristi. Pravzaprav ga celo ovira pri delu. Če mu država pomaga preživeti, mu utegne postati preveč udobno, lahko pridobi na samozavesti in - “ne daj bože” - pripravljenosti povedati oblasti, kaj si o njej misli. Če pa mu nekoliko spodmaknemo tla pod nogami, bo pridobil življenjske izkušnje. In samo iz teh lahko nastane vrhunska umetnost.
Umotvorov, čez katere je pravkar šinilo tvoje oko, ljuba bralka, dragi bralec, ni sprovedel Silvo iz Sočerge ob treh zjutraj na poti domov iz vaške betule, ampak Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo.
Kar je, če človek malo pomisli, pravzaprav fantastično. Ministrica za kulturo je očitno odkrila, da je mogoče kulturno politiko voditi po principu, po katerem je najboljši ustvarjalni proces tisti, pri katerem ustvarjalcu najprej nekoliko otežiš življenje (ga izstradaš), nato pa opazuješ, če bo iz nastalega sranja vzniknil kakšen roman. Če bo, odlično. Če ne bo, je pa očitno premalo umetnik. Država je v vsakem primeru nedolžna.
Saj veste, kako je s temi velikimi umetniki. Nekateri so bili revni, nekateri bolni, preganjani, nekateri celo zaprti. In ker so kljub temu ustvarili velike stvari, smo si izmislili priročno teorijo, da so jih velike naredile prav te nesreče. Po tej logiki bi morali biti še posebej hvaležni za vse epidemije, vojne, turške vpade, za lakoto in revščino, ker so skozi zgodovino očitno z odliko opravljali delo kulturnega ministrstva.
Če je nekdo napisal dober roman v zaporu, bi bilo torej smiselno pisatelje zapirati. Cervantes je menda uvodni del Don Kihota začel pisati v ječi, kar je seveda čudovita novica za vse zagovornike kulturne politike po principu “malo potrpi, pa bo iz tebe nekaj”. Koliko velikih knjig je vendarle nastalo za zapahi! Zdaj samo še manjka, da ministrstvo za kulturo odkrije neposredno povezavo med kakovostjo literature in številom rešetk na oknu.
Saj tudi sicer zapori očitno spodbujajo literarno produkcijo. V zaporu je denimo nastal Beli panter, v zaporu je nastal tudi Moj boj. Če bi torej kdo iz zgodovinskega dejstva, da so nekatera velika literarna dela nastala v nesrečnih okoliščinah, želel narediti recept za kulturno politiko, bi bilo mogoče res najbolj učinkovito, da pisateljem najprej nekoliko omejimo svobodo. Morda pa dobimo novega Cervantesa. Če dobimo novega Hitlerja, bomo pač rekli, da je komisija nekoliko napačno razumela razpisne pogoje.
Če bomo kulturnike, dajmo izstradati še športnike. Zakaj bi jim zagotavljali športno infrastrukturo, trenerje, klube, mladinske programe in vse druge razvade socialne države, če pa vemo, da so nekateri največji nogometaši odraščali tako, da so brcali žogo po ulici? Poglejmo Maradono. Fant je odraščal v revščini, igral nogomet na ulici in potem postal eden najboljših nogometašev vseh časov. Torej je rešitev na dlani: ukinimo igrišča, trenerje in financiranje športa, otrokom pa vrnimo asfalt, dve prazni pločevinki in lepo bero življenjskih izkušenj. Če bo iz katerega nastal novi Maradona, smo zmagali. Če ne, je očitno premalo trpel.
Maradona je kasneje sicer obogatel do te mere, da je skozi nos spravil pol Kolumbije, ampak nič hudega. Morda je bil prav to dokaz, kaj se zgodi, ko športnik dobi preveč socialne varnosti. Če bi mu pravočasno pobrali ves denar in ga poslali nazaj na ulico, bi bil mogoče še boljši. Več eksistencialne izkušnje, manj kokaina, več golov.
Zanimivo je samo, da naši sosedje Hrvati očitno še niso dojeli te velike skrivnosti. Oni so si za kulturno in kreativno industrijo letos omislili milijon evrov nepovratnih sredstev, s katerimi bodo podprli 108 programov. Denar bodo dobili projekti s področja literature, založništva, knjigotrštva, gledališča, vizualnih umetnosti, avdiovizualne produkcije in celo razvoja videoiger. Skratka, Hrvati, ti naši večni balkanski zaostali sosedje, poskušajo ljudem, ki delajo v kulturi, pomagati, da bi od svojega dela lahko živeli. Kakšna primitivna ideja.
Mi smo medtem očitno ubrali bolj prefinjeno pot. Namesto da bi človeku zagotovili pogoje, v katerih lahko mirno dela, smo se odločili, da je malo negotovosti zanj pravzaprav koristne. Še več: izkazalo se je, da je umetnik, ki ni preveč preskrbljen, tudi precej bolj priročen. Težje bo sitnaril, manj časa bo imel za ulico, predvsem pa bo imel ves čas pred očmi položnice, ki ga bodo spominjale, od česa je odvisen.
Za časa šefovanja Aste Vrečko na ministrstvu smo se lahko prepirali o denarju, razpisih, prioritetah in kulturni politiki. Tudi takrat je bilo dovolj razlogov za kritiko. A vsaj osnovna predpostavka je bila, da je naloga kulturne politike ustvariti pogoje za delo, ne pa proizvajati življenjske izkušnje.
Morda je torej res čas za novo definicijo kulturne politike: manj denarja, več trpljenja, manj neodvisnosti. In če bo kdo vprašal, zakaj smo to naredili, bomo lahko mirno odgovorili: za umetnost. Če pa bo umetnik zaradi tega šel na ulico, bomo vsaj vedeli, da je reforma uspela.
