Borba za omejeno sočutje
Res težko je spremljati, kako indiferentni smo postali do novic o številnih vojnih žariščih po vsem svetu. Kako zelo se nas ne tičejo zgodbe na tisoče, milijone otrok, žensk in moških iz Afganistana, Sudana, Somalije, Gaze in drugod, ki že desetletja živijo v nečloveških razmerah. Pa ni treba iti tako daleč, indiferentni smo tudi do anonimnih brezdomcev, ki jih speče na klopcah opazimo v naših mestih, pa do ostarele sosede, ki živi v vidnem pomanjkanju.
Temu nasproti me je ujela radijska novica o tem, da smo prebivalke in prebivalci Slovenije (spet) zbrali dva milijona in pol evrov prostovoljnih prispevkov za dečkovo zdravljenje v tujini. Moji sodržavljani in sodržavljanke zmorejo izkazati neverjetno solidarnost. Pomoč in sočutje so izkazali posamezniki, ki so se po poplavah pripeljali iz oddaljenih koncev Slovenije na Koroško in čistili ter reševati bivališča in imetje, ki jih vodna ujma ni dokončno razdejala.
Skrb in povezanost se kažeta, ko šole organizirajo dobrodelne akcije in ustanavljajo sklade za pomoč otrokom iz socialno ranljivejših skupin. Pa v številnih programih skupnostne dobrodelne pomoči, kot je trenutno Pomežik soncu, in dejavnostih humanitarnih organizacij, kot sta Rdeči križ ali Karitas, katerih osrednji namen je solidarnostna pomoč ljudem v stiski. Solidarna je tudi socialna država, ki s politikami in ukrepi skrbi za najšibkejše člane družbe in vse, ki potrebujejo pomoč. Vsakemu večjemu družbenemu ali naravnemu pretresu sledijo akcije solidarnosti - ob vojnah, požarih in poplavah zbiramo pomoč, ob nasilnih incidentih izražamo podporo žrtvam.
Solidarnost je vseprisotna, pa tudi najbolj človeška in razumna gesta v trenutku, ko se posamezniki ali skupnosti znajdejo v stiski. Solidarnost je znak človečnosti, empatije in skrbi. Je povezovalna in nujna za razvoj občutka varnosti, pripadnosti in izgradnjo stabilnih družb.
Toda solidarnost ni univerzalna, je selektivna. Dostop do pomoči, sočutja in podpore ni dan vsem v enaki meri. Kdo si zasluži našo solidarnostno podporo, je odvisno od več stvari, na primer od prepričanja o tem, kdo je do pomoči sploh moralno upravičen, kdo je dovolj produktiven in družbeno koristen, da si pomoč zasluži, in kdo je prave narodne, verske ali kulturne pripadnosti. Solidarnost je pogosto podrejena političnemu pragmatizmu in ima kot taka (še posebej, če je v domeni države in politike) bolj malo skupnega s tem, kar v osnovi solidarnost je - skrb, empatija, pomoč. Tako ni več pomembno zgolj vprašanje, ali smo kot posamezniki in država solidarni, temveč kdo je vreden naše pomoči in zakaj.
Ob prihodu ukrajinskih beguncev jim je Slovenija tako kot druge evropske države zagotovila pomoč in podporo v meri, ki je begunci iz Sirije in Afganistana pred tem niso bili deležni. Politični odzivi na žrtve iz Gaze in trpljenje tamkajšnjega prebivalstva so nazorno pokazali, da so empatija, podpora in pomoč privilegij zgolj izbranih narodov in da empatija in zaščita nista onkraj politične preračunljivosti. Selektivna solidarnost se kaže v neenakih institucionalnih in simbolnih odzivih na trpljenje, ko kulturna podobnost ali geopolitični interesi določajo, kdo je prepoznan kot legitimen upravičenec zaščite in pomoči.
Tudi socialne države so selektivno solidarne, ko dostop do socialnih pravic pogojujejo z ekonomsko aktivnostjo in s “prispevkom družbi”. Solidarnost si zaslužijo tisti, ki veljajo za bolj (četudi navidezno) produktivne. Prekarni delavci in samozaposleni tako nimajo enake socialne varnosti in pravic kot redno zaposleni - deležni so nižjih nadomestil, imajo slabše zdravstvene pravice in težje dostopajo do kreditov in stanovanj, čeprav delajo in prispevajo. Solidarnostni mehanizmi socialne države še vedno temeljijo na (že preživeli) ideji “klasične zaposlitve”. Solidarnost države zato ni univerzalna socialna zaščita, ampak je podrejena logiki ekonomske koristnosti in individualne odgovornosti.
Podobno je z “moralno zaslužnostjo” solidarnosti, ko solidarnost in pomoč nista odvisni od dejanske potrebe, temveč sta povezani z idejo o tem, kdo si ju zasluži. Kdo je dovolj dober, nedolžen in hvaležen prejemnik sočutja, da si zasluži našo solidarnost. Selektivna empatija in solidarnost se kažeta v nevprašljivi podpori ukrajinski materi z otrokom, ki je “prava” žrtev vojne, in ne recimo mlademu moškemu iz Afrike, ki ga pogosto dojemamo kot potencialno nevarnost, četudi je zgolj žrtev vojne in preganjanja, prav tako kot prvo omenjena. Čas pandemije covida-19 je na primeru necepljenih pokazal, kako je sočutje z bolnimi pogojeno tudi z vedenjem ljudi. Necepljeni si pač ne zaslužijo tolikšnega sočutja kot cepljeni. Podobno je z revščino - solidarnost in pomoč si zaslužijo predvsem tisti, za katere menimo, da “si niso sami krivi za lastno situacijo”. Takšna selektivna solidarnost temelji na ideji, da si moraš solidarnost zaslužiti in pomoč ni odvisna od realne potrebe, temveč od družbenih predstav o odgovornosti, nedolžnosti in legitimnosti trpljenja.
Živimo v času omejene in vse bolj selektivne solidarnosti. Za pomoč in empatijo moramo tekmovati. Biti moramo ravno prav ranljivi, ravno prav “zaslužni”, dovolj koristni, dovolj hvaležni, pa prave narodne pripadnosti, primernega videza itd., da postanemo upravičeni prejemniki solidarne pomoči. Nevprašljiva solidarnost kot samoumevna človeška gesta sočutja najbrž ni nikoli zares obstajala, toda zdi se, da so danes njeni pogoji vse bolj določeni z idejami produktivnosti in politične preračunljivosti. •
