Predsedničina hvaležnost njenemu “srčku”
Krepko se motimo, če mislimo, da ameriški predsednik, ko se zjutraj zbudi, najprej pomisli na nas, mi je pred nekaj leti malo za šalo in še bolj zares dejal priznani makedonski režiser, češ, koga sploh zanima usoda Makedonije, zato je še pomembneje, kaj počno Makedonci sami s seboj.
Bilo je še v času prejšnjega ameriškega predsednika, pred Trumpom, odtlej je šlo v tem pogledu, si drznem reči, samo še navzdol. Ne samo v ZDA, tudi v EU, ki se ji Makedonija brez upa zmage približuje že debeli dve desetletji. Na to sem se spomnila, ko sem ta teden gledala nasmejana obraza obeh predsednic, makedonske in slovenske, ob uradnem obisku prve pri drugi v Ljubljani.
Nasmeški in fraze o iskrenih, tesnih dolgoletnih odnosih med državama po defaultu sodijo k tovrstnim obiskom, a v tem konkretnem primeru je dvom o iskrenosti najbrž odveč, saj so odnosi med obema državama res dobri, brez usodnih odprtih vprašanj. Je pa slovenska predsednica gotovo še dodatno pobožala ušesa makedonske kolegice z izjavo, povezano s tem, da Severna Makedonija ni odprla še nobenega od pogajalskih poglavij, ker Bolgarija zahteva od makedonske sosede v zameno za svoj glas vpis bolgarske manjšine v ustavo. “To preprosto ni korektno, ni pošteno do države, ki si želi vstopiti v EU,” je pribila Nataša Pirc Musar in napovedala nadaljnja prizadevanja znotraj skupine enako mislečih držav, da bi se posamezna poglavja poslej odpirala s kvalificirano večino namesto s soglasjem vseh članic.
Je takšna sprememba pravil glasovanja znotraj EU ob vseh pomislekih in strahovih majhnih držav pred prevlado velikih sploh mogoča? Odgovor je skrit v megli. Enako velja za iskanje rešitve pri kvadraturi kroga, imenovani sprememba makedonske ustave, saj je za slednje potrebna dvotretjinska parlamentarna večina, za katero politične volje v razklani makedonski politiki niti slučajno ni. Torej je tudi odgovor na vprašanje, kdaj bo makedonska pot k EU spet odprta, zavit v meglo, gosto vsaj tako kot tista, ki je te dni ovijala Strumico, slikovito mestece na jugovzhodu Makedonije, nedaleč od meje z Bolgarijo in Grčijo. Ne le mesto, vsa Strumiška dolina se je dušila v megli, smrdeči po zažgani plastiki z lokalnega odlagališča odpadkov, ki naj bi bilo glavni krivec za onesnaženi zrak ne samo pozimi, ampak tudi poleti. Naj bi bilo, pravim, saj okoljevarstveni aktivisti jasnega odgovora, kaj šele ukrepanja, od pristojnih nikakor ne dočakajo.
Še ena tipično naša zgodba pač, mi je aktualno strumiško meglo komentirala makedonska prijateljica in mimogrede še navrgla, da ravnokar išče kakšno močno zvezo v aktualni makedonski politiki. Zakaj? Sin z družino je ostal brez novega stanovanja, ki ga je pošteno plačal, dobil pa ne, ker ni bilo nikoli zgrajeno. Ali niso za to sodišča, se je glasilo moje logično vprašanje, prijateljičin odgovor pa je bil zavit v napad grenkega smeha.
Samo kak dan prej sem pri enem svojih najljubših kronistov makedonske stvarnosti prebrala, da je podpredsednik makedonske vlade državljane že večkrat opozoril, naj bodo pri nakupu stanovanja previdni, preverijo naj, od koga kupujejo in ali je z dokumenti vse v redu. Podobno, naj bodo previdni, kam se vpisujejo, da ne bodo ostali brez diplom, je pred kratkim položila študentom na srce tudi makedonska ministrica za šolstvo. Previdnost pa je očitno bil dolžan priporočiti ljudem tudi minister za zdravje, potem ko je neodvisna preiskava ugotovila, da je bilo kar nekaj pacientov v Makedoniji po nepotrebnem operiranih, in to celo na srcu, verjetno zato, da bi bolnišnica iz proračuna počrpala denar za srčno kirurgijo in kardiološke posege.
“Preden greste na operacijo, prosite kirurga, da vam pokaže potrdilo o usposobljenosti inštrumentov, nato pa še o njegovi lastni, naj pred vami opravi test iz anatomije. Tako se boste prepričali, da vam ne bo rezal organov po nepotrebnem,” je obešenjaško svetoval sodržavljanom moj kronist. In me tako spomnil na mojo nedavno evakuacijo iz Dubaja: iz skupine evakuirancev, ki se je prva vkrcala na jordansko letalo za Ljubljano, je bil slišati zahteve nekaterih potnikov, tudi turističnega vodnika, da si ogledajo letalsko kabino in dokumente vključno s pilotovo licenco. Zvenelo je smešno in hkrati paranoično, res pa je, da je šlo za izredne razmere.
“Vse morate sami preveriti, tudi to, ali ima diskoteka dovoljenje za takšno delovanje, da država ne bo odgovorna, če umrete v požaru,” je v makedonskih ne ravno izrednih razmerah še svetoval naš kronist. Seveda je namigoval na lanski tragični požar v Kočanih, sojenje odgovornim se vleče že mesece, starši žrtev so očitno obupali in nehali prihajati na sodišče. Ni jih malo, ki se bojijo, da bo živi pesek makedonskega sodstva prekril spomin in bodo na koncu krivi tisti, ki so se na usodno marčevsko noč šli zabavat v nezakonito diskoteko.
Negotov je tudi konec preiskave, kdo je kriv za zanimivo izginotje Applovih ur, ki jih je skušala pretihotapiti čez mejo neka skopska trgovina z mobilnimi telefoni, vendar so jih cariniki zasegli in jih shranili v sef. Od tam jih je potem nekdo vzel ven in jih dal trgovini v prodajo, namesto njih pa shranil poceni replike. Ni dvoma, da ta še neidentificirani carinski tat premore vsaj toliko hladnokrvnosti kot bivša predsednica državne komisije za preprečevanje korupcije, ki je prosila kolega, da namesto nje opravi izpit za certifikat iz varovanja državnih skrivnosti, in mu, potem ko je to odlično opravil, po telefonu hvaležno sporočila: “Srček si! Plačam ti kosilo.” Ali sta ga skupaj pojedla, pa ne vem. •
