Kdor ne skače, ni Slovenec, bo odmevalo tudi v Cortini
Še trije tedni so do začetka zimskih olimpijskih iger, ki so ob svetovnem prvenstvu v nogometu športni dogodek leta 2026. Po Vancouvru, Sočiju, Pjongčangu in Pekingu bodo dobesedno lučaj oddaljene od Slovenije. Italija bo s Cortino in Milanom, kjer bo 6. februarja otvoritvena slovesnost, po natanko dveh desetletjih znova gostiteljica bojev za najbolj čislana odličja na snegu in ledu.
Ob odštevanju do velikih športnih dogodkov neredko obujamo spomine na pretekle izvedbe ali se v tem primeru oziramo na zgodovino zimskih olimpijskih iger (ZOI), ki so imele pomembno vlogo pri utrjevanju slovenske narodne zavesti, še bistveno pred osamosvojitvijo oziroma razpadom nekdanje Jugoslavije. Dejstvo pa je, da igre že nekaj časa ne potekajo več v Coubertinovem duhu. Ni pomembno sodelovati, svet ima pač rad zmagovalce. Pa ne le v športu.
Tako so, čeprav so leta 2006 potekale v soseščini, igre v Torinu hitro utonile v pozabo. Vsaj pri Slovencih, ki so se domov vrnili praznih rok. Naše zahodne sosede pa je še nekaj časa bolela glava zaradi finančnih lukenj, ki so jih morali krpati leta zatem, ko je ugasnil olimpijski plamen. Ostali so olimpijski objekti. Bolj ali manj uporabni. Vprašanje vzdržnosti in trajnostni vidik iger pa je v ospredju tudi pred 25. ZOI, čeprav so prizorišča razpršena po Dolomitih in Alpah. Mondena Cortina se je v zadnjih letih spremenila v mala in velika gradbišča, ki jezijo in skrbijo gostitelje.
Cortina sicer že ima olimpijsko izkušnjo, a zelo oddaljeno. Zanjo je treba pobrskati v anale in leto 1956. Dragocenih pričevalcev ni več veliko. Še živeči imajo častitljivo starost, v Sloveniji, ki je tudi takrat prispevala jedro reprezentantov v olimpijsko odpravo, bi jih lahko prešteli na prste ene roke. To so bili dejansko udarniški časi, v katerih ni manjkalo zanesenjaštva, vztrajnosti, odrekanja, trdoživosti in jeklene volje za uresničitev olimpijskih sanj. Že odhod na igre je bila svojevrstna zmaga oziroma medalja. Tudi zato je treba biti previden, ko pri uvrstitvah okrog 30. in 40. mesta na igrah za posameznega nastopajočega, operiramo z besedo olimpijski turist.
So pa bile zadnje štiri izvedbe ZOI iz rezultatskega zornega kota za Slovenijo naravnost fantastične in so se vtisnile v spomin, čeprav so jih pripravili na drugih koncih sveta. Kar 20 olimpijskih medalj so v Kanadi, Rusiji, Južni Koreji in na Kitajskem osvojili slovenski športniki. Za primerjavo, v prvih petih izvedbah iger pod simboli nove države so slovenski športniki zbrali štiri odličja. Res pa je, da so športna obdobja med seboj neprimerljiva, časi se spreminjajo. Svet pa se vrti naprej tako ali drugače. Bolj ali manj spektakularno, tako kot olimpijske igre, ki so v svojo družino medtem sprejele nove panoge oziroma discipline. Nabor medalj se je povečal, posledično tudi število držav kandidatk za zmagovalni oder.
Se je vrednost olimpijskih odličij z leti zmanjšala? Nikakor ne. Morda jo je najbolje opisal prvi slovenski in jugoslovanski dobitnik medalje na ZOI, nemara najbolj znani Primorec in Solkanec v Sarajevu. “Zame je bila olimpijska medalja okno v svet,” je ob 30. obletnici osvojitve veleslalomskega srebra povedal Jure Franko. Prve pač ne pozabiš nikoli, toliko bolj, če jo osvojiš na igrah, ki jih je leta 1984 pripravila (širša) domovina in je uspeh - ne le organizacijski - še toliko bolj zaželen, če že ne kar obvezen v očeh gostiteljev in navijačev. V Sarajevu smučarske discipline gotovo niso sodile med športne favorite, a to ne pomeni, da so bila rezultatska pričakovanja kaj manjša. Nasprotno.
Največ oči - pa ne le pri olimpijski prisegi - je bilo uprtih v Bojana Križaja, ki pa v olimpijski sezoni ni bil v želeni formi. Za razliko od Jureta Franka, ki je naposled prismučal do srebra v veleslalomu. V drugi vožnji je napadel iz ozadja s četrtega mesta, ugnal ga je le Max Julen. Veleslalomsko zlato je tako odšlo v Švico. Kot pred štirimi leti v Pekingu, kjer je slavil Marco Odermatt, srebro pa je pripadlo v Sloveniji po zaslugi Žana Kranjca. Kar nekako se je pozabilo, da so igre na Kitajskem zaznamovali strogi protokoli za omejitev zloveščega koronavirusa. Tako kot se le malokdo spomni, da je bil Kranjec leta 2018 v korejskem Pjongčangu tik pod zmagovalnim odrom, četrti.
Za Andrejo Slokar je bilo nehvaležno tudi peto mesto, ki ga je v slalomu osvojila na svojih krstnih olimpijskih igrah v Pekingu. Sama je verjela, da se ji lahko računi izidejo v Cortini, kjer je leta 2021 zablestela na svetovnem prvenstvu (SP). Takrat je vendarle prevladal občutek, da je prikupna Ajdovka osvojila peto mesto ne pa izgubila medalje, o kateri je odkrito razmišljala pred začetkom letošnje olimpijske zime. Dovolj je imela slalomske peterice, ki se je nanjo prilepila tudi na lanskem SP v Saalbachu. Žal se je usoda znova poigrala z Andrejo Slokar, olimpijska sezona se je zanjo končala, še preden se je dobro začela. Še zdaleč ni bila edina v smučarski karavani, ki ji je visokoleteče cilje v Cortini razblinila huda poškodba.
O poškodbah bi sicer lahko kaj več povedala Lindsey Vonn. Praktično ni dela telesa, ki bi pri Američanki v smučarski karieri ostal cel. Naposled so jo neznosne bolečine v kolenu prisilile v predčasen zaključek športne poti, ki je bila posuta z olimpijskimi odličji, medaljami s svetovnih prvenstev in več kot 80 zmagami v svetovnem pokalu. Kdo bi si mislil, da bo leta 2019 napovedano upokojitev preklicala in se v pretekli sezoni z umetnim kolenom vrnila v smučarsko karavano. Decembra 2025 je v St. Moritzu z 41 leti postala najstarejša zmagovalka smukaške tekme svetovnega pokala.
V Cortini bo Lindsey Vonn poskušala dokazati, da za olimpijske sanje nikoli ni prepozno. Njena nekdanja tekmica Tina Maze jih je po razočaranju v Torinu uresničila v Vancouvru 2010 s srebrnima odličjema in štiri leta pozneje v Sočiju, kjer se je Slovenija pohvalila z rekordnimi osmimi medaljami na enih igrah. Tina mašina je v malho prispevala sploh prvi zlati odličji za slovenske športnike na ZOI. Olimpijske tekme v alpskem smučanju pa bodo vsaj na bližnjih igrah iz slovenskega zornega kota v senci skakalnih. Iz doline Fiemme, kjer bodo tekme v smučarskih skokih, bi lahko še bolj odmeval napev “Kdor ne skače, ni Slovenec”. •
