Luka Dončić, migracije in butične destinacije

September nas opominja na kar nekaj pomembnih datumov iz bližnje ali bolj oddaljene preteklosti. Povečini gre za globalno odmevne dogodke, ki pa so (ne)posredno prizadele tudi naše kraje in ljudi. Seveda, obeležujemo priključitev oziroma vrnitev Primorske k matični domovini, ki se je oblikovala med številnimi - tudi upornimi in krvavimi - preizkušnjami. V prvih dneh septembra leta 1939 se je z napadom Nemčije na Poljsko uradno začela in šest let pozneje z vdajo Japonske tudi končala druga svetovna vojna. Vmes, leta 1943, je kapitulirala Italija.

Zgodovino 21. stoletja pa je začel pisati dogodek, ki je imel izjemne vizualne učinke in je do temeljev pretresel vprašanje nacionalne varnosti v Združenih državah Amerike. Na današnji dan pred 25 leti so svet obšle televizijske slike terorističnega napada z ugrabitvijo letal, ki sta treščili v dvojčka nebotičnikov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Tako kot prizori reševanja ljudi iz brezupnega položaja, ogromnih stavb, ki jih je zajel ogenj in dim ter sta se kmalu sesedli sami vase.

Po 11. septembru 2001 nič več ni bilo tako kot prej. Amerika je udarila nazaj. Kot globalna sila je sicer že prej želela preoblikovati svet po svoji podobi, zdaj je imela še razlog več. Varnost je na prvem mestu, a čigava? Krhka ravnovesja so bila porušena, vsaka preventivna vojna, ki naj bi ji botrovala resnična ali lažna grožnja (imaginarnega) sovražnika, je vodila v spiralo nasilja v državah, kjer naj bi vzniknilo novo upanje za zatirane v represivnih, avtokratskih ali diktatorskih režimih.

Donald Trump dejansko ni odprl Pandorine skrinjice. Tudi predhodniki so imeli svoje. George Bush mlajši v Afganistanu in Iraku, Barack Obama v Libiji in Siriji. O zapuščinah ameriških predsednikov bi se dalo razpravljati kakor tudi o njihovih vlogah v sodobni zgodovini. Za ocenjevanje sta potrebna objektivna distanca in čas, ki pa je nepovraten. Kot tudi žrtve trpljenja, ki jim botrujejo neskončni konflikti v svetu, a tudi naravne katastrofe s pečatom podnebnih sprememb in migracije, ki so med osrednjimi temami na obeh straneh Atlantika.

Nekoč je bil narodnoosvobodilni boj. Zdaj je na agendi boj proti (nezakonitim) migracijam. Kaj je njegov smoter? Kakor kje. Ogrožale naj bi prvobitnost in pravovernost ter kulturno izročilo avtohtonega prebivalstva, ki ima svoje zakone in običaje. Kdo je kaj vprašal domorodce pri odkrivanju oziroma osvajanju Amerike oziroma širjenju kolonialnih imperijev. Tudi Slovenci in Primorci so bili med izseljenci, pa ne le zaradi raznarodovalnih pritiskov. Težko je bilo stati in obstati na svoji zemlji, čeprav so si nadvse želeli.

Tudi v nekoč in zdaj obljubljenih deželah Argentini, Avstraliji in navsezadnje Ameriki se prišlekom nista cedila med in mleko. Življenje so si morali ustvariti praktično na novo. Mnogi niso uresničili ameriških sanj in so se predčasno vrnili v Slovenijo. Tudi opevane države za zaslužek na stari celini se niso izkazale tako prijazne za zdomce, ki jim ni bilo nič podarjeno. Migracije so občutljivo vprašanje. Mimogrede posegajo v ustaljeni red in sprožajo vznemirjenje. Dovolj nazorne so že reakcije v prometnih konicah ob turističnih migracijah.

Po eni strani poudarjamo rekordne turistične številke, po drugi strani bi najraje videli, da bi se Slovenija razvijala kot butična destinacija z butičnimi gosti. Lepo bi bilo torej, da Luka Dončić ne bi bil eden in edini. In bi v odkrivanje lepot naše dežele še kdo in tudi v prihodnje pripeljal hollywoodski blišč. Poosebljajo ga tudi Los Angeles Lakersi, ki so vsekakor več kot le ena najbolj trofejnih košarkarskih franšiz čez lužo.

Dončić in soigralci so imeli v Sloveniji svoj mir za krepitev moštvenega duha, le ob posebnih dogodkih oziroma priložnostih so se jim pridružili izbrani povabljenci in povabljenke. No, nekaj pozornosti in spominkov so ob zvezdniških migracijah bili deležni tudi najmlajši oboževalci, ki zaradi prihoda Dončića in druščine niso mogli zatisniti očesa od vznesenosti. Odprte oči so v teh septembrskih dneh morali imeti tudi varuhi reda in miru.

Odprtje izraelskega veleposlaništva in obisk tamkajšnjega zunanjega ministra sta prav tako sprožila velik odmev na ljubljanskih ulicah. Le da je šlo v prepričanjih zbrane množice za nezaželene goste oziroma izvajalce politike etničnega čiščenja na zasedenih (palestinskih) ozemljih in netilce vojnih žarišč na Bližnjem vzhodu. Ob neposrednem srečanju izraelski gostje gotovo ne bi bili deležni vzklikov navdušenja in odobravanja.

Če naj bi obisk Dončića in košarkarske odprave iz mesta angelov povečal prepoznavnost Slovenije in ji prinesel pozitivne ocene, so mnenja o sklepanju tesnejših političnih in gospodarskih vezi z Izraelom vsaj deljena. Če že niso polarizirana. V splošnem še vedno velja, da za (ne)varnost velja vzpostaviti stik z Izraelci, pri čemer je treba prej vsekakor prebrati navodila o mogočih stranskih učinkih. Slovenija v zadnjem obdobju kar prevečkrat izkazuje svojo željo po izjemnosti. V športu in še kje je vsekakor dobrodošla. Drugod malo manj. •