Nogomet ne bo več isti brez Messija in Ronalda
Tekmovalna sezona se novembra že prepleta z izborom najboljših športnikov, ki so zaznamovali iztekajoče se leto. Primat pripada najpomembnejši postranski stvari na svetu. Zlato žogo, največje posamično priznanje v nogometu, so podelili celo že konec oktobra. Veliko je bilo govora o dobitniku Harryju Kanu, prej in potem pa sta še precej več prahu dvignila igralca, ki sta zaznamovala 21. stoletje in tudi prestižno nagrado.
Nogometno žogo in tudi kapital je poldrugo desetletje poganjal dualizem Lionela Messija in Cristiana Ronalda. Njuno reprezentančno slovo je bilo tako značilno za vse, kar sta poosebljala na zelenicah, na katerih sta vendarle plenila in delila pozornost množic kot nemara še nihče prej v sodobni nogometni zgodovini. Vsaj kar zadeva globalni domet najpomembnejše postranske stvari na svetu.
Tudi obračuni Barcelone in madridskega Reala so z Messijem in Ronaldom dobili nove razsežnosti ter iz španske prerasli v svetovno klasiko. Argentinec je bil vsaj navzven vedno sopomenka za talent in igrivost, Ronaldo za moč in hitrost. Oba je povezovala izjemna učinkovitost. Navsezadnje še vedno držita prepričljiv primat na večni lestvici najboljših strelcev vseh časov v ligi prvakov. Ronaldo je v elitnem klubskem tekmovanju zabil 140 golov, Messi 129. V “klubu 100” je le še Poljak Robert Lewandowski. Rekordi so zato, da se rušijo, in nemara bo posodobljenima različicama strojev za gole Kylianu Mbappeju in Erlingu Haalandu uspelo preseči te številke.
Gotovo pa Francoz in Norvežan ne bosta nikdar prekosila Ronalda, ki ima v svoji zbirki pet zlatih žog, kaj šele Messija, ki jih je zbral osem. Pravzaprav sta tako Mbappe kot Haaland še v čakalni vrsti za najpomembnejše posamično priznanje. Precej (denarja) se je torej vrtelo okrog Messija in Ronalda. Tudi potem, ko sta zapustila največje klubske odre na stari celini. Oba sta v zenitu svoje kariere oziroma tretjem nogometnem obdobju pristala na toplem. Messi na Floridi, Ronaldo v Savdski Arabiji, kjer nadaljujeta svoje (strelsko) poslanstvo.
Ronaldo šteje 41 let, Messi 39. Očitno še ni napočil čas za zadnji ples. Vsaj v klubih, medtem ko sta reprezentančno poglavje zaprla pred kratkim. Pri tem sta tako kot na igrišču ubrala povsem različni poti. Messi se je od reprezentančnega dresa poslovil kot polbog, če je res, da je vloga (nogometnega) božanstva v Argentini namenjena le Diegu Maradoni.
Messi, ki je po ameriškem mundialu popeljal gavče do drugega zaporednega finala in skupno že tretjega v zadnjih štirih izvedbah svetovnega prvenstva (SP), je povlekel črto pod igranje za izbrano vrsto (skoraj) na vrhuncu, potem ko je štiri leta prej osvojil naslov. Rojaki so mu pred mesecem dni pripravili veličastno slovo za zadnjo revialno tekmo v argentinskem dresu. Prav v tistih dneh pa se je zgodila točka preloma v reprezentančni karieri Cristiana Ronalda, ki bi zdaj sicer bil v nizkem startu za zaključek skupinskega dela lige narodov.
Ronaldo ne bo več oblekel portugalskega dresa, če le ne bo kakšnega velikega zasuka, po katerem bi se zgodila poslovilna tekma, s katero bi počastili predvsem njegove oboževalce in sledilce, zavoljo katerih še vedno ostaja prepoznavna blagovna znamka, ki že s pojavnostjo obrača velike denarne zneske. Vpliven je ostal tudi na igrišču, a rezultat je bil za reprezentanco neredko kontraproduktiven. Kot dolgoletni voditelji, ki se ne zavedajo, kdaj je čas za sestop z oblasti in jih mora - tudi dobesedno - odnesti ljudstvo.
Ronaldov zaton je bil sicer že viden na SP pred štirimi leti, a tedaj so zamenjali selektorja. Sredi prvega cikla jesenske lige narodov je jezen zapustil tabor reprezentance, ker naj mu Jorge Jesus, ki je po ameriškem mundialu prevzel reprezentančno krmilo, ne bi izpolnil domnevne obljube in ga poslal v igro na obračunu na Norveškem. Dober mesec kasneje je objavil (dolgo) pismo in potrdil slovo od izbrane vrste, s katero je leta 2016 osvojil celinski naslov.
Kljub spornemu zaključku reprezentančne poti Ronaldova nogometna veličina ne more biti sporna. Nemara mu jo bodo s časovne distance priznali tudi njegovi nasprotniki, ki ne častijo njegovega lika in dela. Sicer pa (se) nasprotja privlačijo tudi množice navijačev, ki se delijo v dva tabora. Navsezadnje sta z Messijem ustvarila eno najbolj vznemirljivih športnih rivalstev, ki je imelo neverjetno dolgi rok trajanja, kar zadeva nogomet, ki je vendarle posebna zgodba.
Argentina in Portugalska se nikdar nista pomerili na števnih tekmah, torej na mundialih. Dejansko je Argentina že pred prebojem Messija na veliko sceno v nogometnih krogih veljala za velesilo, portugalski vzpon pa je bil, če odmislimo zlato obdobje, povezano z Benfico in Eusebiom v 60. letih, ter finalom evropskega prvenstva leta 1984, neločljivo povezan z Ronaldom. Svetovne krone mu sicer v izbrani vrsti ni uspelo osvojiti, Portugalska ni prišla niti do finala. Nemara bi ga dosegla aktualna reprezentančna generacija z Ronaldom v najboljših letih, a to so le ugibanja.
Tudi Messi leta 2022 poimensko ni imel najmočnejšega spremljevalnega orkestra, pa je z Argentino osvojil naslov svetovnega prvaka. Tako je bilo zapisano v zvezdah. Ni bilo pomoči božje roke, zato pa je še kako prav prišla čarobna noga, ki jo bodo v Argentini pogrešali. Kot tudi Ronalda. Ne le na Portugalskem. •
